V Švici že prodajajo hamburgerje iz kobilic

Če jih ponudimo v izvorni obliki, se bodo večini ljudi najverjetneje gabili. Zlasti v deželah, kjer sicer niso zastopani v običajni prehrani, denimo v Sloveniji. A v moki, piškotih in pecivih bi se ga lahko navadili, okusa črvov, ličink, muh ali črvov, namreč.

Veljajo za beljakovinsko bombo, ki vsebuje več železa kot špinača, več kalcija kot mleko in dvakrat več beljakovin kot govedina. Po podatkih organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) dandanašnji več kot dve milijardi prebivalstva uživa žuželke, in to vsak dan, najpogosteje v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Užitnih je, še pravijo, več kot 1900 vrst.

Od prihoda smernic t. i. nove hrane v Evropsko unijo, pod katero spadajo inovativna živila, za katera uporabljajo novo tehnologijo in procese, ter hrane, ki se tradicionalno uživa zunaj EU, pa tudi na podlagi priporočil Združenih narodov, da bi bila globalna lakota lahko obvladljiva z uživanjem žuželk, ker so poceni in lahko dobavljive, polne proteinov in imajo nizko vsebnost maščob, ima entomofagija, uživanje žuželk, vse več privržencev.

V švicarskih trgovinah je že mogoče kupiti hamburgerje iz kobilic in čričkov, v Nemčiji delajo burgerje iz črvov mokarjev, na Finskem kruh iz moke murnov ... Britanski Sainsbury's se je pridružil naraščajočemu poslu z žuželkami in ponuja pečene insekte kot prigrizke. V Evropi je doslej samo Švica v celoti uzakonila posel s hrano iz žuželk z direktivo, ki predpisuje, da je treba murne, kobilice, cvrčke in črve mokarje gojiti pod strogim nadzorom najmanj štiri generacije, preden smejo postati hrana za človeka.

Nova hrana naj bi se slej kot prej uzakonila po vsej EU. Muhe, mokarji, cvrčki in sviloprejke bi lahko bili varna in hranljiva hrana oziroma krma za ljudi in živali, meni Evropska agencija za varnost hrane (Efsa).
Ne gre torej za to, da žuželko preprosto ujamemo in postrežemo. Večinoma niti mesa ne jemo kar tako, surovega, treba ga je začiniti, potem pa toplotno obdelati, torej skuhati ali speči, pa šele potem postreči. Podobno je z žuželkami. Cvrčka, na primer, je treba najprej oprati, sterilizirati in šele potem blanširati, zmleti in kar je še tega. Morda je okus sprva nenavaden, a ko se nanj navadimo ... Kdor jih je poskusil, pravi, da še najbolj spominjajo na oreške.


Prehrana z žuželkami je lahko alternativni vir, idealen je zaradi nizkega ogljičnega odtisa pa tudi vse večjega števila prebivalstva na Zemlji, povečane potrošnje hrane, tudi mesa, in potrebe po dodatnem viru. Za primerjavo: za pridobivanje kilograma beljakovin živalskega izvora je potrebne od 5- do 10-krat več vode v primerjavi s kilogramom beljakovin žitaric.

Za kilogram piščančjega mesa je potrebnih 2300 litrov vode, za kilogram svinjine 3500, za kilogram govedine 22.000. Žuželke potrebujejo tudi šestkrat manj krme kot govedo, dvakrat manj kot piščanci in prašiči. V nekaterih kulturah je prehrana, ki temelji na žuželkah, povsem običajna, to jim pač ponuja narava.


Pri nas seveda nismo vajeni take hrane. Verjetno bi bil marsikdo pripravljen poskusiti jed iz kobilic, pa kruh iz cvrčkov in burger iz črvov, a dolga je pot, da bi jih dolgoročno vpeljali v svojo prehrano.