V Hermanu bije že tretje srce

Zgodba Hermana Kumpreja, ki so mu dvakrat uspešno presadili srce, priča o pogumu in volji do življenja, o velikem pomenu darovanja organov in izjemni moči slovenske medicine. S podarjenim srcem živi dobrih dvajset let, kar je druga najdaljša doba pri nas, pred njim je rojak, ki mu presajeno srce v prsih bije 26. leto. 71-letni Kumprej živi v Kotljah v občini Ravne na Koroškem, rojstnem kraju in zadnjem počivališču Prežihovega Voranca.

Do 31. leta je bil zdaj upokojeni vodovodni inštalater popolnoma zdrav, nikdar ni imel visokega krvnega tlaka ali zvišanega holesterola. Bil je ljubiteljski športnik, nogometaš, tudi skakal je na smučeh. Tistega 29. novembra 1980 pa ga je zadela prva srčna kap. Ko je okreval, se je vrnil k športu, tedaj ga je osvojil tek. 24. aprila 1984 je pretekel prvi maraton v Radencih. Po enajstih letih pa ga je srce znova skoraj izdalo, pri 42 letih je doživel več infarktov. Počasi in dolgo je okreval. Štiri leta pozneje so mu vstavili žilni obvod v vratno žilo, leto pozneje so naredili še tri obvode na žile srca.

»Pet dni po operaciji sem imel srčni zastoj. K sreči sem bil v kliničnem centru, kjer so mi rešili življenje,« opisuje Herman težko bitko za zdravje, ki pa se je pravzaprav šele dobro začela. Vgradili so mu vsadni kardioverter defibrilator, ki je za preživetje bolnikov z velikim tveganjem za nenadno srčno smrt nepogrešljiv. Defibrilator, ki se sproži, ko zazna napako na mišici, se mu je vključil 19-krat in mu vsakič rešil življenje. Kljub vsemu je njegovo srce pešalo. Zdravniki so ga, ker je bila srčna mišica tako močno poškodovana, uvrstili na čakalni seznam za presaditev. To je bila njegova edina možnost.
 

Nočni telefonski klic

Bilo je leta 2000, ko ga je ob pol treh zjutraj prebudil telefonski klic, na katerega je čakal pol leta, vedno je bil dosegljiv, s pripravljeno potovalko. 17. avgusta so mu presadili srce 19-letnega dekleta, ki je življenje izgubilo v prometni nesreči. Ko se je po operaciji zbudil, ga ni več bolelo ali stiskalo v prsih, dihal je normalno in naslednji dan vstal iz postelje. Bil je na novo rojen. Lahko je opravljal hišna dela, hodil in se počasi, a zanesljivo vračal v normalno življenje.


»Petnajst mesecev po presaditvi pa me je zadela močna možganska kap, tri mesece sem bil nepokreten,« se spominja Kumprej. Spet je imel težko in naporno delo, a s pomočjo zdravnikov, družine, predvsem pa močno voljo mu je uspelo. Telovadil je, vozil sobno kolo, vsak dan nekaj ur hodil, zmogel je hišna opravila in znova je potoval.

»Leta 2011, skoraj dvanajst let po prvi presaditvi, sem bil čezmerno utrujen, zadihan, srčni utrip je bil previsok. Koronarografija je pokazala tako rekoč popolno zaporo srčne žile. To so mi razprli s tremi žilnimi opornicami in predpisali novo terapijo. A srce se je kljub temu večalo in dramatično slabelo. Kazalo je, da bo to moj konec. Povedali so mi, da me lahko reši le ponovna presaditev,« nadaljuje Herman, ki domneva, da je slabo srce del genske zasnove, njegov oče je zaradi kapi umrl pri 57 letih. »Po približno dveh mesecih čakanja sem 30. julija 2012 nekaj minut po osmi zvečer prejel klic iz Ljubljane. Ponoči so mi presadili srce 33-letnega darovalca, tudi on je bil žrtev prometne nesreče,« pravi. Operacija je trajala kakšnih osem ur, 60 ur je bil v komi. Po 21 dneh je bil odpuščen v domačo oskrbo
.

Hvaležen družini

Herman Kumprej dvakrat na leto hodi na preglede v ljubljanski klinični center pa na infekcijsko kliniko, zdravnikov ne more prehvaliti. Za preprečitev zavrnitvene reakcije mora vsak dan vzeti 22 tablet, če bi na to samo enkrat pozabil, bi bilo lahko zanj usodno. Njegovo drugo srce, tudi vredno zlata, kot pravi, bije z nekoliko povišanim utripom, v mirovanju od 90 do 110 na minuto. Za vzdrževanje kondicije trikrat na teden prehodi 15 kilometrov. Njegovo življenje je umirjeno, pazi na prehrano, posluša nasvete zdravnikov.


Bere knjige, tudi z uporabo računalnika skrbi za vadbo možganov. Predvsem pa ga ni strah, ničesar se ne boji, pove gospod z izjemnim spominom, ki nikdar ne pozabi izraziti hvaležnosti svoji družini, ženi, hčerki in pastorku, ker mu ves čas stoji ob strani in ga bodri.