Slovita pevka: Težko je priznati, a imam bipolarno motnjo

V svetu zabavne industrije skoraj ni večje dive od Mariah Carey. Dan pred koncertom z njo nihče ne sme spregovoriti niti besedice. V spalnici ima več vlažilnikov zraka, saj naj bi ti ščitili njene glasilke. Rojstnih dni ne praznuje, bognedaj, da bi jo kdo pobaral po letih. V Londonu ni želela iz limuzine, dokler ji do hotela niso razprostrli rdeče preproge in je osvetlili s sojem belih sveč. Če omenimo le nekatere pevkine muhe. Ki morda niso bile zgolj zvezdniške kaprice, ampak so bile verjetno povezane z njeno bipolarno motnjo, s katero živi že vsaj 17 let, a je do zdaj ni priznala svetu. Kako tudi, ko pa bolezni še sebi ni želela priznati.

Težila jo je netipična, hiperaktivna nespečnost. Bila je razdražljiva in depresivna. A šele ko je leta 2001 doživela duševni zlom, zaradi katerega je pristala v bolnišnici, so zdravniki dognali, da je do tega ni pripeljal le stres življenja pod medijskimi žarometi. Diagnosticirali so ji namreč bipolarno motnjo tipa 2, kar pa je zvezdnica zavračala.

»Nisem želela verjeti. Živela sem v zanikanju in nenehnem strahu, da me bodo razkrinkali, zaradi česar sem se skoraj povsem osamila,« priznava in dodaja, da si je šele po močnih udarcih minulih let – kot je bila 2014. ločitev od Nicka Cannona ter dve leti pozneje zaroka z avstralskim milijarderjem Jamesom Packerjem, ki pa je razpadla še istega leta – zaradi svoje bolezni poiskala pomoč. »Da bi ob vsem tem še naprej skrivala svojo bolezen, to je nenadoma postalo preveliko breme. Poiskala sem si pomoč in se obdala z ljudmi, ki me imajo radi in jim zaupam.« Čeprav niso bile le terapija in tablete tiste, ki so ji pomagale, dobrohotno je na njeno duševnost vplivalo tudi to, kar počne najraje. Ustvarjanje glasbe. »Zdaj, vsaj v tem trenutku, mi gre dobro. Jemljem tablete, očitno smo tudi našli pravi odmerek, saj nisem nenehno utrujena ali brezvoljna.« Zaveda se, da se lahko pojavijo spremembe, a zdaj bo znala prepoznati simptome, ki jih prej ni, in prositi za pomoč.


Najprej je bila prepričana, da zgolj trpi za hudo obliko nespečnosti. »Ni šlo za običajne težave s spanjem, ko bi le čuječe ležala v postelji in preštevala ovce. Tedaj sem nenehno, vse dni in noči, le delala in delala. Vsaka malenkost me je grozno razdražila in strah me je bilo, da bom ljudi pustila na cedilu. Zdaj vem, da je bila to manična epizoda. Ki ji je sledila depresija. Bilo je, kot da bi se iz živčne hiperaktivnosti zaletela v zid. V trenutku mi je pošla vsa energija, bila sem brezvoljna. In ker nisem delala, je to spremljal še občutek krivde, da zanemarjam glasbo.«