Še posebno vesel je bil čestitke Roka Benkoviča

Anže Lanišek bo glede na doslej prikazano glavni slovenski adut za visoko (končno) uvrstitev na 69. novoletni turneji v smučarskih skokih. V skupni razvrstitvi za svetovni pokal 24-letni Domžalčan, član SSK Mengeš, zaseda visoko 5. mesto, s prvimi stopničkami v sezoni, ki se jih je pred dobrim tednom razveselil v Engelbergu, si je stari novi državni prvak priskakal tudi odlično popotnico za znamenito tekmovanje štirih skakalnic v Nemčiji in Avstriji.


Z ubranitvijo naslova državnega prvaka ste le še potrdili vrhunsko pripravljenost.
»Da, lepo je ubraniti lovoriko. Štejem si v veliko čast, da sem najboljši v državi in da lahko na ta način nekaj (po)vrnem svojemu klubu. Kar zadeva skoke, pa menim, da so še stvari, ki bi jih lahko izpeljal tudi bolje. Na tem delam, a ne rinem z glavo skozi zid.«

Menda je bil vaš nastop na državnem prvenstvu pod velikim vprašajem.
»Določeni pomisleki so se zaradi bolečin v hrbtu pojavili takoj po tekmovanju v Engelbergu, takrat sem res morda za trenutek pomislil na to, da bi izpustil državno prvenstvo v Planici. A nato sem prišel do zaključka, da je zame – če me hrbet ne bi preveč bolel – kljub vsemu bolje, da ostanem v tekmovalnem ritmu. No, bolečine nato niso bile prehude, zato sem se tudi odpeljal v Planico.«

Kaj se pravzaprav dogaja z vašim hrbtom?
»Prvič me je močno zabolelo že po prvem delu posamične tekme.«

Po novem osebnem rekordu (234,5 m)?
»Ne vem, kaj je bil natančno razlog, po mojem jih je bilo več, ki so nato izbruhnili oziroma udarili na plan skozi hrbet. Na srečo sem se kolikor toliko sestavil do Engelberga, da sem lahko skakal.«

Po odličnem tretjem mestu, s katerim ste si priskakali prve stopničke v sezoni, ste na novinarski konferenci izjavili, da zaradi bolečin niti teči niste mogli.
»Bolečine so bile tako hude, da niti hoditi nisem mogel. Prvič po svetovnem prvenstvu v Planici sem spet počepnil šele v petek na aktivaciji za uradni trening v Engelbergu. Ko smo se vozili proti Švici, sem čutil vsako luknjo, teh je pa na italijanski avtocesti – kot vemo – kar precej. Vsakič, ko smo prevozili kakšno, me je zabolelo.«

S čim ste lajšali bolečine?
»Najprej nisem želel seči po nobenih protibolečinskih sredstvih, a nato so me terapevti, s katerimi sodelujem, prepričali, da sem vzel protibolečinske tablete. Pojasnili so mi, da bo zame kljub vsemu bolje, če si bom pomagal z njimi; že zato, da bi pomagale pri sproščanju mišic okrog križa.«

Kako zelo ste stiskali zobe med tekmo?
»Ko sem se enkrat spravil v položaj za počep, je bilo že znosno. No, v petek sem se še malo lovil. Ko sem pristal pri 125 metrih, sem imel zaradi bolečin takšen občutek, kot da bi doskočil v radiusu. A potem je bilo iz skoka v skok bolje. Najhujše je zdaj na srečo mimo.«

Zaradi bolečin imata odlični uvrstitvi v Engelbergu (dan po 3. mestu je bil še 4.) za vas verjetno še večjo težo, kajne?
»Vsekakor!«

Prve stopničke v sezoni ste pospremili tudi z besedo: Končno!
»Napadal sem jih že od prve tekme v Visli, kjer sem po uvodni seriji celo vodil, čeprav moja forma še ni bila najboljša oziroma najbolj stanovitna. Morda sem imel res en preblisk, a nato sem v Ruki začutil, da bi lahko segel visoko, pa se mi ni izšlo, blizu sem bil tudi v Nižnem Tagilu, kjer sem imel tudi malo smole. Na svetovnem prvenstvu v Planici res nisem pričakoval posamične kolajne, bil pa sem prepričan, da se lahko prebijem med deseterico. Zaradi tega je bilo v Engelbergu olajšanje res veliko, ko sem vendarle dočakal stopničke, ki si jih je zaslužila celotna ekipa; tako novi glavni trener Robert Hrgota kot prejšnji Gorazd Bertoncelj, pa vsi serviserji, terapevti in reprezentančni kolegi. Lepo je bilo videti, da so me po finalnem skoku pričakali ob koncu izteka in me objeli; to je bilo pristno veselje.«

Koliko so vam dali kril dolgi poleti na letalnici bratov Gorišek?
»Med svetovnim prvenstvom sem se počutil, kot da bi se na novo rodil. Dobil sem občutek za drugi del letalnice, ki sem ga prenesel v Engelberg. Vedel sem, kako moram postaviti roke in kaj moram početi v zraku. Planiško prvenstvo mi je dalo res ogromno, največ doslej v karieri. Dobil sem potrebno samozavest, pokazal sem, da znam in zmorem, da se lahko v pravem trenutku tudi zberem. Dokazal sem si, da znam dobro skočiti in leteti na glede na to, kaj se dogaja okrog mene; da bi lahko poletel proti dnu, četudi bi okrog mene vozili tanki.«

Slišal sem, da vam je medtem za novi klubski rekord čestital tudi Rok Benkovič, ki si je z 226 metri največjo daljavo mengeškega kluba lastil od leta 2005.
»Da, njegove čestitke sem bil res še posebno vesel. Zaradi njega sem navsezadnje začel skakati, on je bil moj prvi vzornik. No, to je še zdaj. Četudi je zelo zgodaj končal športno pot, je name pustil zelo velik vtis. Da sem prvi, ki je izboljšal njegov rekord mengeškega kluba, mi pomeni res veliko.«

Kaj vam je rekel?
»Da sem zasluženo novi klubski rekorder.«

V skupni razvrstitvi zdaj držite visoko peto mesto, kar pomeni, da ste v širšem krogu favoritov za novoletno turnejo.
»No, dobro. Halvor Egner Granerud je bil že pravzaprav od vsega začetka v vrhunski formi, vendar pa to še nič ne pomeni. Prav nič še ni odločeno. Vsak ima lahko slabši dan, vsakomur se lahko prikrade napaka in spodrsljaj. Marsikaj se lahko zgodi. Vesel sem, da sem skupno peti, vesel sem, da se v Oberstdorf odpravljam z dobrimi občutki in formo, zato že komaj čakam na start novoletne turneje.«

S čim bi bili zadovoljni ob koncu tega prestižnega tekmovanja?
»Najbolj zadovoljen sem takrat, ko mi uspe dober skok. Tako je bilo tudi na državnem prvenstvu. Kadar vem, da sem naredil vse, kar sem v danem trenutku lahko, začutim največje zadoščenje. Takrat je običajno tudi rezultat dober.«

Kako so vam všeč skakalnice na novoletni turneji?
»Najbolj mi je všeč tista v Bischofshofnu, to je bila tudi prva 120-metrska, na kateri sem skočil.«

Na njej imate tudi poseben rekord.
»Da, pri dvanajstih letih sem – ker me je tako zelo neslo proti desni strani doskočišča – pristal celo v ograji. Na tisti padec me še zdaj spominjajo brazgotine na roki.«

Pri rekordu sem imel v mislih podvig iz leta 2012, ko ste se pri komaj 15 letih v zgodovino vpisali kot najmlajši zmagovalec tekme za celinski pokal.
»Saj res. Tam se že od nekdaj dobro počutim, čeprav v zadnjih letih moji rezultati tam niso bili najboljši. Že lani sem po novoletni turneji predlagal, da bi se – glede na to, da je Bischofshofen od nas oddaljen le dve uri vožnji – tja podali na kakšen trening, ki smo ga nato letos dejansko izvedli.«