Ne boji se, da bi se zdaj zredil

Za biatlonsko karavano je uvodna tretjina sezone, katere vrh bo februarsko svetovno prvenstvo na Pokljuki. Tam bo pod posebnim drobnogledom slovenske športne javnosti Jakov Fak, potem ko je tudi v teh uvodnih decembrskih dneh z naskokom potrdil ugled našega najboljšega biatlonca.

Deset let je naokrog, odkar je od hrvaške reprezentance prestopil k slovenski, zdaj je predvsem vesel, da nima nikakršnih zdravstvenih težav ter da bo prihajajoče praznike preživel v družinskem miru domače hiše v Lescah na Gorenjskem.

Jakov, poznamo vas kot izjemnega profesionalca, ki je svoj vsakdan podredil vrhunskemu športu – prihajajo dnevi oddiha za navadne smrtnike, za vami pa so štirje tedni tekmovanj, bo kaj počitka?
»A veste, da zdaj med sezono dejansko ne razmišljam o prostih dnevih. Pomembno si je racionalno razporediti dnevni ritem in trenirati še naprej. Relativno hitro se spočijem, zato nimam težav po opravljenem treningu. Jasno pa, v teh dneh je najbolj pomembno ostati zdrav.«

Prav glede zdravja ste imeli v prejšnjih sezonah precej težav. Hitro se vas je lotil prehlad, moteča so bila različna vnetja, kajne?
»In morda mi prav ta skrb za zdravje, ki sem jo spoznal, preden je v svetu udaril koronavirus, zdaj pomaga. Res mi ni nič nenavadnega zaščititi obraza z masko in tudi zdaj, ko pri ekipi nimamo preveč medsebojnih stikov, mi to ne predstavlja nikakršnih težav.«

Kako bi se sploh ozrli k tem prvim štirim postajam, kjer želene uvrstitve na stopničke še ni bilo, glede konkurenčnosti boja med deseterico pa niste popuščali?
»Moje nastope za uvod v sezono na Finskem bi ocenil kot zelo dobre. Jasno, če ne bi zgrešil tistega enega strela na prvi tekmi, bi bilo izhodišče tudi v zasledovanju boljše in tako posledično tudi možnost visoke uvrstitve. Ob drugem vikendu sem bil tik ob Norvežanih, Francozih in Švedih, to me navdaja z optimizmom tudi za nadaljevanje sezone. Gre za zdaj vodilne velesile biatlona, in če so pred menoj le tekmeci iz teh reprezentanc, se res ne smem pritoževati. V Hochfilznu pa je šlo za manjši padec, toda še vedno so odstotki zadetih strelov pri meni zelo visoki, pa tudi glede servisa smuči je zdaj zgodba precej bolj umirjena kot pred enim letom, ko smo imeli pri tem precejšnjo smolo.«

Kaj pa prihajajoči praznični dnevi, kako boste preživeli čas okrog božiča in pričakovanja novega leta, vam bodo misli vsaj za kakšno uro ali dve ušle proč od obveznosti v športu?
»Drugače bo kot v prejšnjih letih. Dobro, doma preživljamo ta čas umirjeno in družinsko, takrat sem dejansko tu, saj sem večji del zime po tekmovališčih na tujem. Res pa je, da ne moremo obiskati niti ženinih domačih niti mojih na Hrvaškem, pa tudi oni ne morejo k naši družini v Lesce. Škoda, a bolje je, da se zdaj prilagodimo novim razmeram ter vsi skupaj ostanemo zdravi.«

Si boste v teh dneh doma privoščili kaj takšnega, česar sicer ni na običajnem jedilniku vrhunskega športa? Vas mikajo potice in druge sladkarije, kakšna pečenka ali kaj podobnega, kar je v prazničnih dneh pogosteje na mizi?
»Pri meni ni strahu, da bi se zredil, sicer pa ne pogrešam ničesar od tistega, kar je po navadi na božično-novoletnih jedilnikih. Nisem kaj prida sladkosned, nimam posebnih željá, kaj bi rad imel za praznično večerjo. Rad se pustim presenetiti, in ker žena dobro kuha, so ta presenečenja vedno lepa.«