Janez Koželj: Tujina se nam klanja

Podžupan prestolnice Janez Koželj izpostavlja paradoks, ko tujina urbanistično zasnovo Ljubljane vidi kot primer dobre prakse, domača javnost pa trdi ravno nasprotno. Del stroke občini očita, da mestno središče pretirano prilagaja turizmu in je izrazito naklonjena kapitalu.

V središču Ljubljane svojo končno podobo zdaj dobiva tudi Šumi. Saga gradnje tega projekta se vleče že 14 let, v tem času pa se je spremenila tako vizualna zasnova kot namembnost objekta. Od primarnega kina je na mestu Šumija bila zamišljena tudi banka, zdaj gradbeno jamo zapolnjuje stanovanjski objekt, ki na pročelju vključuje hotelski del, na strani slovenske ceste bo dostop do trgovin.

Tudi tokrat kritiki očitajo, da gre pri Šumiju za ogromno investicijo, ki v mestno jedro umešča brezdušen stanovanjski objekt, s čimer se v prvi vrsti ugaja turistom in kapitalu. Ob znanih kritikah nas je zanimala druga plat te zgodbe, zato smo se pogovarjali s snovalcem ljubljanskih urbanističnih načrtov, podžupanom Janezom Koželjem.

Koželj, ki je v stiku z načrti Šumija že 40 let, je v pogovoru spomnil na smiselnost umestitve te stavbe v mestno središče, vplivu, ki ga imajo takšni objekti na mesto, izpostavil pa je še katere stavbe manjkajo v Ljubljani, kot eni od evropskih prestolnic.

Vabljeni k branju!
 

Ljubljani pogosto očitajo prilagajanje turizmu in grajenje za premožne meščane. Kako se odzivate na takšne kritike?

Vodstvo Mestne občine Ljubljana od leta 2017 prestolnico razvija v smeri trajnostne preobrazbe. Takrat je bila predstavljena večletna vizija, ki pa ji del strokovne javnosti nasprotuje; še več, trdijo, da razvojne vizije niti nimamo.

Zdaj že dosegamo cilje, ki smo si jih zadali leta 2017, ob tem pa se krepijo odzivi, da nimamo celostne ideje. Kot strokovnjak urbanističnega načrtovanja sem v nenavadnem položaju, saj poznam teorijo urbanističnega načrtovanja, ki jo tudi udejanjam v praksi. Naš načrt sledi agendi Združenih narodov, razvojnim smernicam Evropske unije, hkrati pa vsebuje teorijo trajnostnega razvoja, ki jo poučujem na fakulteti.

Prihaja do paradoksa, ko me tujina vabi na predstavitev našega načrta, kot primer dobre prakse, obenem pa smo doma deležni velikih kritik. Te sicer sprejemam, vendar pa izpeljani projekti in ponovna oživitev mestnega središča govorijo zase.
 

Svojo končno podobo zdaj dobiva tudi Šumi, odzivi arhitekturnih publikacij pa so večinoma kritične. Kako na objekt Šumi gledate vi?

V zadnjih letih je zelo vidna prenova mestnega središča Ljubljane, opazna je tudi vrnitev življenja. Mnogi pozabljajo, da je središče Ljubljane po letu 1990 propadalo in se zato tudi izpraznilo. Številne hiše v središču so razpadale, celo Nebotičnik je imel lovilne odre, ker se je rušila fasada. Zdaj so hiše prenovljene, trgi urejeni, zgrajenih je 9 mostov in brvi, na moje presenečenje pa to opazijo v tujini, medtem ko domača javnost vse spregleda.



Načelo notranjega razvoja mesta je bilo upoštevano tudi pri gradnji Šumija. Prebivalstvo se iz mestnega središča izseljuje na obrobja, kar želimo ustaviti, ravno zato dodatno podpiramo stanovanjsko gradnjo v mestnem središču.
 

A vendar si večina meščanov stanovanja v Šumiju ne bo mogla privoščiti.

Uresničevanje trajnostne vizije, mesto samo ne more izpeljati, zato sodelujemo z naložbeniki, rezultat česar je tudi Šumi. Ob tem obstaja težnja, da se zgradijo tudi občinska stanovanja, vendar pa je te težko graditi v mestnem središču. Na neki način nam sicer uspeva tudi to; konec koncev so v načrtu socialna stanovanja na degradiranem in opuščenem območju Snage na Povšetovi ulici. Prav tako eno od lokacij na Resljevi ulici čuvamo za mestni projekt stanovanj za mlade, torej v mestnem središču.

Je ob ponovnem poseljevanju središča mesta še kak drug vpliv tovrstnih stanovanjskih stavb na bivanje v mestu?

S stavbami kot je Šumi želimo v prvi vrsti zagotovo v mestno središče priseliti čim več ljudi. Prav tako je Šumi že od leta 2006, ko je bil sprejet zazidalni načrt opredeljen kot hibridna stavba mešanih funkcij. Od takrat pa do danes se je sicer spreminjala namembnost objekta; zamišljen je bil že kot kino, banka, zdaj so noter večinoma stanovanja, s tem, da gre še vedno za hibridno stavbo.

Kar se tiče vpliva Šumija na mesto, so ravno hibridne stavbe najbolj mestotvorne in tiste, ki prinašajo življenje. Šumi je bil ena od praznin v mestu, ki smo se jo lotili s t.i. urbano akupunkturo. Povedano drugače, Šumi je bil ena od strateških točk v mestu, kjer smo prednostno želeli zgraditi stavbo, ki vpliva na okolico.

Z javnim pritličjem te hiše se namreč življenje vrača nazaj v ta del slovenske ceste, ki na svoj preporod čaka že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Na pročelju Šumija bo hotel, ki bo svoje storitve nudil meščanom, ob slovenski cesti bodo dostopne trgovine. Z rezultatom smo zato zadovoljni in prepričan sem, da je to pomemben prispevek k zmanjšanju turistifikacije mesta oziroma, da se izognemo temu, da središče postane monofunkcionalno.
 

Ali v Ljubljani pogrešate še kakšno stavbo, ki bi sledila vaši viziji in je nepogrešljiva v evropskih prestolnicah?

Največja pričakovanja imam zagotovo glede nove narodne in univerzitetne knjižnice, torej glede stavbe, ki je najbolj državnotvorbna in bi lahko prebivalstvo povezala med sabo. Ta ima velik simbolni pomen, saj gre za katedralo jezika in slovenske samobitnosti, ki se kaže skozi književnost. Druga je nova sodna stavba, saj sodišča za zdaj delujejo v bivši delavski menzi in po raznih stanovanjih. Okrožna sodišča delujejo v takšnih razmerah, da se zaposleni že upirajo, saj ne morejo varno in po sodobnih standardih voditi razprave. Tukaj gre za hram pravičnosti, stavba pa bi prav tako imela simbolni pomen.


Tretja stavba, ki jo pogrešam, je center znanosti, ki naj bi ga država zgradila ob Barjanski cesti. Tudi pri tej stavbi je simbolno sporočilo precejšnje, saj gre za prostor inovativnosti družbe. Med drugim pogrešam tudi državni arhiv, a vendar, kot kaže še nekaj časa ne bo zgrajen niti NUK II, niti nova sodna stavba, zapleta se tudi pri drugih projektih.
 

Kakšen pa je recept, da se omenjene stavbe vendarle zgradi?

To je prej vprašanje za koga drugega, me pa bode to, da se na državni ravni številni projekti načrtujejo, izvedbe pa ni. To kaže na pomanjkanje operativnosti v določenem obdobju. Pogrešam vladno službo, ki bi bila organizirana za izvajanje projektov. Zdaj ostaja ogromno problemov nerazrešenih in številni projekti obstanejo na polovici, kot da si ne upamo naprej.