»Ne googlajte nikoli, kadar vas kaj skrbi«

Kaj je človekova največja želja, ko zboli? Da čim prej najde pot do ozdravitve, kakopak. In prva pot do tega cilja je, da bo izbrani družinski zdravnik v razumnem času imel v ambulanti dovolj časa, da bo resno obravnaval bolnikova opažanja, ga napotil na specialistične preiskave in odgovoril na vse nejasnosti v zvezi z boleznijo. O vseh teh dilemah se je treba pogovoriti. 

O odnosu med zdravnikom in pacientom in o komunikaciji med njima ter o sodobnih komunikacijskih kanalih v zdravstvu smo se pogovarjali z dr. Sašom Reboljem, urgentnim in družinskim zdravnikom ter direktorjem Zdravstvenega doma v Kamniku, ki je tudi dolgoletni ažurni moderator forumov Urgenca in Družinska medicina na zdravstvenem portalu Med.Over.Net.
 

Ali se je komunikacija med zdravniki in pacienti v obdobju tehnoloških sprememb kaj spremenila in s tem posledično odnos med pacientom in zdravnikom?

Komunikacija se je spremenila, v marsikaterem pogledu tudi olajšala, kadar gre za elektronsko naročanje zdravil za redno terapijo. Bolnik jih lahko naroči po internetu, ko ima čas ali takoj, ko mu jih zmanjka, osebje ambulante pa na drugi strani obdela naročilo spet, ko ima čas. Prihrani se pot bolnika in razbremeni se osebje ambulante. Podobne prednosti imajo elektronske napotnice in bolniški listi. Sodobne e-komunikacijske poti omogočajo tudi posamezne posvete o zdravstvenem stanju po šifrirani povezavi in s tem prihranijo klicanje po telefonu (večno problematično) ali osebni stik z bolnikom.


 

Pacienti so zaradi dostopa do informacij in pomoči »dr. Googla« postali bolj zahtevni. Nemara bi lahko rekli, da so postali samooklicani strokovnjaki za postavitev diagnoze.

Pacienti pogosto preverjajo svoje stanje po internetu in lahko rečem, da so mnogo bolj informirani o posameznih zdravstvenih stanjih kot v preteklosti. Problem pa nastane, kadar gre za iskanje lastne diagnoze na podlagi lastnih simptomov. Ti so praviloma nespecifični in diagnostika pri zdravniku vključuje splošno in ciljano spraševanje, pregled in še morebitne diagnostične preiskave. Pri brskanju po internetu pa nas zasuje ogromna količina informacij, ki praviloma namigujejo na neozdravljive bolezni ali neizbežno smrt tudi pri zelo banalnih simptomih, ker zadetki spletnih iskalnikov seveda ne delujejo kot zdravniški um, ampak so med njimi praviloma resne bolezni, saj zadetek »nič ti ni« nikogar ne zanima. Ta nekritična »kvaziinformiranost« pogosto kvari kvaliteto življenja ljudem in povzroča nepotrebne strahove, zato predlagam vsem svojim bolnikom: ne googlajte nikoli, kadar vas kaj skrbi.
 

Se poslužujete elektronske pošte ali drugih komunikacijskih kanalov za komunikacijo s pacienti? Se vam zdi, da se vam pacienti lažje zaupajo po internetu?

 
Ker je elektronska pošta sporna glede šifriranja osebnih podatkov oziroma nekriptiran prenos osebnih podatkov prek elektronske pošte ni niti zakonsko dovoljen, imamo na voljo programsko opremo za varno komuniciranje z bolniki, ki jo redno uporabljam. Marsikomu gre res lažje težava izpod prstov kot pa iz ust, a ko gre za moje izbrane paciente, razlika ni tako velika kot npr. na spletnih forumih, kjer bolniki lahko vprašanja postavljajo anonimno.


 

Menite, da bi lahko v prihodnosti družinski zdravnik nekaj ur na dan posvetil pacientom prek sodobnih komunikacijskih naprav in nam tako svetovali prek svetovnega spleta?

 
Ja, mislim da bi bilo v prihodnje zelo koristno, če bi se del ordinacijskega časa namenil za elektronsko komuniciranje z bolniki. E-nasveti sicer nikoli ne bodo nadomestili zdravniškega pregleda, vseeno pa je ogromno stvari, ki se jih da pojasniti zgolj s pogovorom. Tak način bi bil mnogo lažji za zdravnika in za bolnika, ki mu ne bi bilo treba v nedogled poskušati dobiti telefonske zveze ali sedeti v polni čakalnici bolnih ljudi in čakati na kratek nasvet.
 

Kolikokrat bolniku pogovor z zdravnikom ter spodbudne in tople besede, ki niso nujno tolažilne,  pomenijo več kot zdravilo?

 
Mislim, da skoraj vedno. V prvi vrsti mora vsako zdravljenje z zdravili ali drugačnimi terapijami spremljati razlaga, ki mora vsebovati pojasnila, zakaj ta terapija, koliko časa, kdaj se pričakuje učinek, kateri so možni zapleti bodisi zaradi zdravljenja bodisi zaradi zdravil. Bolniki mnogo bolje prenašajo svojo bolezen in bolečine, če so postavljeni v neke časovne okvire oziroma če so seznanjeni s svojimi pričakovanji. Po drugi strani pa je terapevtski lahko tudi sam pogovor, čas, da bolnik lahko zaupa svoje težave in strahove zdravniku, od njega pa dobi podporo, tudi toplo besedo, da mu zdravnik nudi tudi neki ventil, osebo, kjer lahko brez zadržkov »očisti svojo dušo«. Pogosto se name obrnejo bolniki, ki so v stiski zaradi zdravstvenega stanja svojih bližnjih, in ne vedno zgolj zaradi lastnih težav.


 

Komunikacija zahteva določene veščine, zrelosti in zagotovo prakse. Kako pacientu posredujete slabo novico? Sploh če ne veste, kakšen bo izhod iz hude bolezni. Ste bili v času študija seznanjeni s tem, kako komunicirati z bolniki in njihovimi svojci?

 
V času študija je bilo področje komuniciranja z bolniki izredno zapostavljeno in bolj izkustveno ob opazovanju starejših kolegov in mentorjev, a popolnoma brez teorije. Nekaj izobraževanja o komunikaciji z bolniki smo bili deležni med specializacijo iz družinske medicine. Večina zdravnikov komunicira po lastnem občutku, ki so ga razvili na podlagi svojega dela in izkušenj. Sporočanje slabih novic je stresno za zdravnika, a gotovo bistveno manj, kot je v tistem trenutku za bolnika. Menim, da je slabe novice treba vedno sporočati osebno, nikoli po telefonu ali po elektronskih medijih, da mora za to zdravnik imeti dovolj časa in miren prostor. Moje pravilo je: nikoli se bolniku ne laži in nikoli ne posiljuj bolnika z informacijami, ki jih noče vedeti. Bolnik mora vedno imeti dovolj časa za vprašanja, zdravnik pa pripravljene konkretne odgovore o poteku bolezni, možnostih zdravljenja, alternativah in izidu, kadar je to pač možno. Bolnik mora seveda imeti možnost tudi, da se vrne, ko doma stvari prespi in predela.


 

Ste med najbolj priljubljenimi moderatorji zdravniki foruma na zdravstvenem portalu Med.Over.Net. Kaj vas uporabniki foruma najpogosteje sprašujejo? Od kod ob vseh službenih obveznostih črpate motivacijo, energijo in predvsem čas za ažurno odgovarjanje na vprašanja spletnih uporabnikov portala?

 
V kopici izredno raznolikih simptomov in težav jih je izredno veliko na enem skupnem imenovalcu, to je tesnoba ali depresija, ki se kaže v številnih barvah in oblikah. Opažam tudi, da imajo posamezniki zelo enostavne težave, ki pa so jih slabo skomunicirali s svojimi zdravniki, kjer so bili povsem korektno obravnavani in zdravljeni, ampak se niso dovolj pogovorili o zdravljenju. Velika je tudi skupina bolnikov oziroma uporabnikov foruma, ki se ali zaradi narave težave, ki se nahaja na intimnih predelih, ali zaradi samozdravljenja z alternativnimi metodami nočejo o tem pogovarjati v živo z osebnim zdravnikom, nekateri se bojijo slabih novic in o svoji »slabi« prognozi previdno tipajo po netu. Posamezniki izkoriščajo net za drugo mnenje ali pa z izpuščanjem posameznih simptomov (ki so po njihovem mnenju zavedli osebnega zdravnika) testirajo, kakšna diagnoza bo »padla ven« brez njih. Pa seveda šaljivci, zdolgočaseni, provokatorji, ki se pojavijo občasno in v svoji anonimnosti malo izzivajo. Vprašanj je ogromno, trenutno moderiram dva foruma, Družinska medicina in Urgenca, odgovarjati mi uspe le na kratka vprašanja, žal nimam časa odgovarjati na več strani dolga vprašanja, ki bi terjala celo zdravstveno ekspertizo. Delo na forumu je popolnoma pro bono, motivacija zanj je v mojem priljubljenem »tudi če ne delam za denar, ne pomeni, da delam zastonj«, nagrada je to, da kdo reče hvala, v občutku, da si nekoga rešil iz stiske in mu polepšal življenje ali vsaj en dan.
 

Ne smemo pozabiti, da ste tudi zdravniki potencialni pacienti in da se sami prav tako lahko spopadate z osebnimi in zdravstveni težavami. Si znate vzeti čas tudi zase?

 
Se potrudim, da si vzamem čas zase. Zelo rad imam svojo službo, tudi forum, a zelo rad grem tudi na kolo, v hribe, na turne smuči ali pa samo na kavo po službi in skrbno pazim, da se mi služba in medicina v prostočasne aktivnosti ne zažirata preveč.