Možnosti za trojčke: 1 proti 8000

Možnosti, da par (brez zdravil za pospeševanje ovulacije) spočne trojčke je 1 proti 8000 (pri dvojčkih 1 proti 100). Da pod materinim srcem bijejo tri srčeca, pa sploh ni nujno, da bodoča starša izvesta na prvem pregledu z ultrazvokom. Zaznajo jih lahko šele na drugem ali celo na tretjem pregledu, pritrjuje tudi ginekologinja, profesorica dr. Nataša Tul Mandić.

»Ne tehnologija ne zdravniki niso popolni. Zgodi se, da smo zadovoljni, ko vidimo enega, in preiskave ne opravimo še bolj detajlno, razen če večplodne nosečnosti pričakujemo. Včasih pa se prekrivajo. Večplodne nosečnosti je težje odkriti zlasti pri nosečnicah s povišano telesno težo, prav tako jih je težje spremljati, več je neodkritih razvojnih nepravilnosti, čeprav teh ne moremo odkriti v celoti niti pri vitkejših ženskah,« je poudarila predstojnica Kliničnega oddelka za perinatologijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana Nataša Tul Mandić, tudi predsednica Ultrazvočnega društva.


 

Sedemkrat večje tveganje za cerebralno paralizo

V Sloveniji imamo v povprečju tri porode trojčkov na leto. Več večplodnih nosečnosti je pri starejših nosečnicah, zlasti med 35. in 38. letom, in pri tistih, ki se zdravijo zaradi neplodnosti – tudi zato narašča število dvojčkov. Že leta 1985, odkar denimo Statistični urad Republike Slovenije spremlja število porodov dvojčkov, trojčkov in četverčkov – ti so se v Sloveniji nazadnje rodili leta 2013 – so bili ti večinoma spočeti s pomočjo zdravil za spodbujanje ovulacije. »Tako je še danes spočetih največ trojčkov, ne pa po IVF-prenosu, kot bi morda pričakovali. Še pred štiridesetimi leti je bilo preživetje zelo prezgodaj rojenih otrok, kamor pogosto spadajo trojčki, prej izjema kot pravilo, saj otroška intenzivna terapija še ni bila tako razvita, da bi jim lahko pomagali. Danes lahko preživijo tudi ekstremno nezreli nedonošenčki, žal pa imajo nekateri od njih lahko trajne posledice, kot je na primer cerebralna paraliza. Zaradi pogoste nedonošenosti pri trojčkih velja, da imajo sedemkrat večje tveganje za cerebralno paralizo kot enojčki. To je resna bolezen, ki se ji želimo izogniti. Zdravniki tako skrbimo, da je trojčkov oziroma dvojčkov, ki so spočeti s pomočjo zdravniške intervencije, čim manj in zato se je število dvojčkov in trojčkov tudi znižalo. Poleg tega se včasih v začetku nosečnosti s trojčki odločimo za redukcijo in se v izogib tveganjem odločimo za enoplodno ali dvoplodno nosečnost. Staršem predstavimo zaplete in tveganja pri večplodnih nosečnostih, odločitev pa je njihova,« je pojasnila sogovornica. Ženske, ki zanosijo spontano, so zdrave, visoke in so po možnosti ob roku rodile že prej, pa imajo tudi v primeru večplodne nosečnosti veliko manjše tveganje za zaplete kot tiste s kroničnimi boleznimi ali kot tiste, ki so zanosile po spodbujanju ovulacije ali po oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Te imajo slabšo prognozo in večje tveganje za zaplete.
 

Trikrat do štirikrat večja verjetnost za splav

Verjetnost za spontani splav pri nosečnicah s trojčki je trikrat do štirikrat večja kot pri enojčkih, pogosto odmrejo vsi, lahko pa odmre eden ali dva. Največ jih je v zelo zgodnji nosečnosti, to je do 22. tedna, potem pa jih ogroža večje tveganje za prezgodnji porod, ki je pri dvoplodnih in triplodnih nosečnostih mnogo večje kot pri enoplodnih. Ta se pri trojčkih pogosteje zgodi že med 24. in 28. tednom. Najpogostejši zaplet pri trojčkih je zastoj v rasti, prizadene lahko enega, dva ali vse tri sorojence. V maternici namreč nimajo vsi trije enakih razmer. Manjši ko so, bolj so ranljivi, toda če uspešno premagajo prve mesece življenja, lahko ulovijo vrstnike.
Danes se trojčki rojevajo le še s carskim rezom. Če se (prezgodnji) porod ne začne spontano, mama pa je zdrava in otroci prav tako, ga zdravniki sprožijo najpozneje v 33. tednu nosečnosti. Prej pa le, če se pojavijo bolezni pri nosečnici, preeklampsija (nosečniški zaplet z visokim krvnim tlakom in beljakovinami v urinu) ali so pri plodovih opazili hud zastoj v rasti ali hudo pomanjkanje plodovnice. »Pretehtamo, ali je bolje, da so plodovi še v maternici ali da zanje poskrbijo neonatologi. Če pa je ogroženo življenje matere, tedaj ne moremo tvegati in čakati, nosečnost je treba dokončati ne glede na zrelost plodov,« je povedala dr. Nataša Tul Mandić. Po njenem bi se tudi družba morala bolj zavedati, da nosečnice z dvojčki ali trojčki potrebujejo več pozornosti, ne samo medicinske, tudi podpore v družbi in družini. Imeti tri dojenčke ni lahko, to mama in oče težko zmoreta sama. Zato se ji ne zdi pravično, da se porodniški dopust podaljša le za tri mesece.

Zgodba družine Trampuš

»Tudi pri meni se je zgodilo, da sem s prvega pregleda odšla s sličico enega in šele na naslednjem pregledu nuhalne svetline izvedela, da so trije. Šteli smo ginekologinja, sestra, nato še midva z možem. V nobenih sanjah ne pomisliš na dvojčka, kaj šele na trojčke! Ta številka mi je kar nekaj dni odzvanjala v glavi,« se Mojca Trampuš, mama enojajčnih trojčkov Gala, Nika in Tima, spominja dneva pred več kot desetletjem, ki ji bo za vedno ostal v spominu. »A to je dejstvo in potem moraš vse skupaj zvoziti, nimaš možnosti, da ne bi,« ob tem dodaja njen mož in njihov oče Gregor Trampuš.

Čeprav je bil predviden carski rez, so se rodili po naravni poti, med prvim in drugim sta bili dve minuti zamika, med drugim in tretjim pa štiri. »Porod se mi je sam sprožil z naravnimi popadki, zato so se zdravniki v tistem hipu odločili, da bom rodila brez carskega reza. Ni bilo zapletov, le pričakovali nismo, da bo tri mesece prej. Najtežji so bili prvi tedni v porodnišnici zaradi skrbi in strahu, ali bodo sploh preživeli in ali bo z njimi vse v redu. Zdravniki te že prej seznanijo z najslabšimi možnimi scenariji, zato se sprašuješ, ali je sploh kakšna verjetnost, da se vse izide,« je poudarila. Na intenzivni negi so ostali dva meseca.
 

Najtežje je bilo prvo leto

Po prihodu domov se je začelo drugo težavno poglavje, ki je trajalo približno leto dni. »Za nekaj mesecev smo se preselili k Mojčinim staršem na Primorsko, da so nama kuhali in prali. Ker je bila mama še v službi, mi je v glavnem pomagala moja nona, midva pa sva se posvečala zgolj njim trem. To so bili res težki trenutki, saj so imeli trebušne krče, bili so nemirni, tudi v vozičku, zelo malo so spali. Vsi ti fizični napori in pomanjkanje spanja so bili še težji, ko sem se po dveh tednih očetovskega dopusta vrnil v službo. V podjetju so bili razumevajoči, tako da sem lahko delal tudi od doma, a marsikaj je bilo treba opraviti na lokaciji. Ko sem se tako po nizu neprespanih noči vozil iz Vrtojbe v Ljubljano, tam opravil, kar sem imel, in se nato vrnil, sem se na poti pogosto ustavil na kakšni bencinski črpalki in zaspal za pol ure in šele potem nadaljeval pot. To je bil čas, ko na prosti čas še pomisliti ni bilo časa,« pripoveduje Gregor. Že odprava na sprehod je vzela veliko časa, sprehod pa ni minil brez nenehnega čudenja in ogovarjanja mimoidočih. Kadar smo šli s tem vozičkom po cesti, smo bili vedno v središču pozornosti, kar je bilo prav tako naporno.

Vse skupaj je lažje steklo predvsem, ko so shodili. »Daleč največji izziv je bila logistika. Kadar je bil kdo od naju sam, je dobesedno zmanjkalo rok. Tri lupinice, kaj boš zdaj? Boš dojenčke prestavljal po pet metrov ali boš nesel dva, tretjega pa pustil v stanovanju? Srečo smo imeli že s tem, da je bilo dvigalo dovolj dolgo, da je še vanj tudi tak dolg voziček. Ko so shodili, se nam je odprl nov svet, zložljivih vozičkov sploh nismo kupili, drugi korak v lažjo smer je bil, ko jim je bilo mogoče že kaj dopovedati. Potem pridejo druge skrbi, že bolj podobne tistim, ki jih imajo tudi drugi starši,« poudarjata zakonca Trampuš, ki sta z njimi, denimo, že zelo zgodaj odpotovala na počitnice tudi z letalom. Pri njihovih štirih letih, denimo, so bili na Džerbi v Tuniziji, leto ali dve zatem na Cipru, pred tremi leti so kupili le letalske vozovnice in se vsak s svojim nahrbtnikom v lastni režiji podali na Tajsko, lani so nadaljevali na Kubi, letos letijo v Indonezijo. »Zelo redko zbolijo, tudi na potovanjih ne. Tam še največkrat kaj staknem jaz,« pove njihov očka.
 

Zelo podobni tudi po značaju

Oba z ženo opažata, da so si zelo podobni tudi po značaju, ker so nenehno skupaj – skupaj hodijo tudi na treninge breakdancea in športnega plezanja –, si tudi nagajajo in se stepejo. Kdaj po dva potegneta skupaj, tretjega pa izločita, drugič pa to storijo v drugi kombinaciji. Sicer pa so odličnjaki in se učijo sami; eden bere, druga dva poslušata, med seboj si postavljajo vprašanja in preverjajo, koliko kdo zna. »Igramo se skupaj pa tudi s prijatelji. Ja, smo še kar priljubljeni. Učiteljice na začetku ne vedo, kdo je kdo, potem pa se že navadijo glede na naš sedežni red. Sedimo po razredu, ne skupaj,« je v imenu vseh treh povedal najmlajši Tim in prikimal, da jim je včasih tudi dolgčas.

Večina simptomov nedonošenčkov izzveni, finančna plat pa ne, še poveča se,« je še ena ugotovitev Mojce Trampuš, ki pa bi ji gotovo pritrdili tudi preostali starši trojčkov. Zalogaj je bil že avtomobil. »Deležni nismo bili nobenih ugodnosti. Še otroške dodatke so vmes ukinili, mislim, da smo jih prejemali samo prvo leto. Težava je tudi v prekratkem očetovskem dopustu, mame s tremi dojenčki pač ni mogoče primerjati s tisto, ki ima samo enega. A najin nasvet staršem, ki jih čakajo trojčki, pa je, naj se ne obremenjujejo preveč, saj niso tako težki problemi ali situacije, da jih ne bi bilo mogoče premagati. Večina stvari se naposled uredi sama po sebi, če si le partnerja pomagata in jima ob strani stojijo tudi bližnji.«
Za zanimivost: podjetje Radenska bo letos vsem staršem trojčkov ali tistim, ki jih šele pričakujejo, podarilo voziček.