Za tremi brkači, ki so zaznamovali Ljubljano

Arhitekt, pisatelj, slikar, vsi trije iz Ljubljane. Če omenimo razkošno obrazno okrasje, v obliki veličastnih brk pri enem in še prepoznavnih brad pri preostalih dveh, je uganka razrešena. Jože Plečnik, Ivan Cankar in Rihard Jakopič glavnega mesta niso zaznamovali le s svojimi deli, pač pa tudi z življenjsko zgodbo. Na Zavodu za turizem Ljubljana so jih prepletli v kolesarsko Brko turo. Začela se je njena druga sezona.

Vodnik Urban Logar je takoj izpolnil pričakovanje, ki je bilo najbrž enako pri vseh udeležencih: ima brke. Ima tudi brado, sicer v sodobnejši različici, kakor so jo nosili trije brkači, ki so živeli in delali v Ljubljani v drugi polovici 19. in na začetku 21. stoletja.

Toda že na začetku ture je vse kazalo, da bi se to lahko spremenilo. Prvi postanek skupinice na kolesih je bila namreč brivnica. Iz bere udeleženk in enega samega udeleženca, a še tega brez brkovja, na katerem bi se dalo vsaj malo izživljati, ni bilo mogoče izbrati drugega kandidata za brivski stol kot vodnika.



V roke ga je vzel Kristijan, mladi frizer, ki se je priučil čisto pravega britja, in to z britvijo, o kateri smo bili nepoznavalci prepričani, da je samo še del rekvizitov v starih filmih. »Nekoč je bil prvi obisk brivca zelo pomemben dogodek v življenju mladih fantov. Običajno so jih spremljali očetje, jih predali brivcem, ki so ponekod postali njihovi zaupniki in mentorji,« je razlagal vodnik Urban, preden je sedel na usnjen stol in se prepustil rokam brivca. Brada je tako šla pod nož, opazovalci smo se napajali z nostalgijo, vodnik pa se je boril z nelagodjem – zlasti ko se je obraza prvič dotaknila britvica.
 

Poiščite brke v sebi!

Ko je bil edini bradač v skupini ozaljšan, smo se lahko vrnili na kolesa; če je v skupini kakšen drug brkat ali bradat član, dobi kajpak ta možnost čisto pravega britja, smo izvedeli. Pri razpravi o manjši zapostavljenosti žensk pri tej temi se vodnik nikakor ni dal zmesti: Poznam ženske, ki imajo v sebi takšne brke, da se lahko bodejo z najbolj brkatimi moškimi vseh časov. In v tem slogu je tudi eden izmed sloganov ture: Poiščite brke v sebi!



Kdor vsaj malo pozna Ljubljano, ve, da se ni treba prav veliko premikati, da trčimo ob znamenitost ali pa vsaj kakšen detajl, ki spomni na katerega od slovitih brkačev, vključenih v turo, ki jo je Slovenska turistična organizacija uvrstila med petzvezdična doživetja. Tako je nemogoče samo prečkati osrednji del Ljubljane s Tromostovjem, ki mu je Jože Plečnik pustil večni odtis. Urban Logar je to potrdil s sliko Ljubljane, preden je vanjo s svojimi načrti posegel Plečnik in jo za vselej spremenil. Za to se moramo zahvaliti tudi takratnemu avstrijskemu vladarju Francu Ferdinandu, ki je večkrat zavrnil predlog profesorja in arhitekta Otta Wagnerja, naj za njegovega naslednika postavi Plečnika – če ne bi bilo tako, bi bil najbrž bistveno manj ljubljanski in bistveno bolj dunajski, je opozoril vodnik.
 

Prvi tviteraš in kavčsurfer

Točka, ki pomembno povezuje vse tri genije, je Narodna in univerzitetna knjižnica. Zasnoval jo je Plečnik, hrani vsa Cankarjeva dela in na njej je mogočen kip Mojzesa, ki nezadržno spominja na Jakopiča. Ob Nuku izvemo še, da je bil Ivan Cankar pravzaprav prvi tviteraš, saj si je ves čas delal zapiske na lističe in jih nato izgubljal po ulicah, in tudi prvi kavčsurfer – po Ljubljani so poznavalci menda našteli okoli 60 naslovov, kjer je občasno prebival. Pa ne zaradi tega, ker ne bi imel denarja; bil je namreč eden redkih pisateljev tistega časa, ki so bili dobro plačani, le denar se ga ni držal.

Iskanje vseh Cankarjevih prebivališč je torej misija nemogoče, bistveno lažje je pri Plečniku ali Jakopiču. Na dom zadnjega spominja tabla na hiši z naslovom Krakovska 11. Drobna ulica je ena tistih, na katerih si je težko zamisliti, da smo v resnici v glavnem mestu države, četudi je tako majhna kot Slovenija. Glas vodnika se je v idili, ki jo ustvarjajo vrtiči, stišal, na ulico je stopil eden izmed domačinov in radovedno pogledal, kaj se dogaja.

Oče Riharda Jakopiča je bil solatar, kakor so rekli prebivalcem tega dela mesta, čeprav je bil, če smo pikolovski, najbolj znan kot zeljar. Kislo zelje je prodajal v Aleksandrijo in ZDA in tako družini zagotovil lepo življenje, Rihardu, zadnjemu od svojih osmih otrok, pa s tem tudi šolanje na dunajski akademiji likovnih umetnosti. Pionir modernizma je imel lastnost, ki jo ima le malokdo: ljubil je meglo v Ljubljani.
 

Minljiv si ...

Plečnikov dom je vsekakor poglavje zase, vsak obisk je novo odkritje, vodnik ga je tokrat podkrepil z intenzivno poglobitvijo v arhitektov značaj. Osebnostna analiza se je pravzaprav začela že na dvorišču Križank, kjer kip arhitekta več kot slikovito izraža strogost, in nadaljevala v muzeju, kjer smo lahko preizkusili, kakšne neudobne stole je naredil za svoje študente, da delo ne bi trpelo, in v predsobi njegove hiše, kjer je zviška in od daleč sprejemal nezaželene goste.

Da je bil zaprisežen le delu, se zrcali pravzaprav v vseh njegovih prostorih. Vodnik je vse to začinil s Plečnikovo mislijo: »Minljiv si, le tvoja dela so spomin.«



Zapriseženost delu, umetnosti in prepričanju je bilo mogoče začutiti na več točkah ture. »Umetnost pozna le boj ideje, boj kakovosti, boj dela,« je del misli, ki jo je izrekel Rihard Jakopič. Izvlekli smo jo iz skrinjice z znakom brk v Narodni galeriji, domu številnih slikarjevih del in nedaleč od prostora, kjer je bilo nekoč Jakopičevo razstavišče, ki a je postavil na svoje stroške, načrte zanj pa je naredil arhitekt Maks Fabijani. Jakopič ima tudi precej zaslug za to, da smo dobili Narodno galerijo, čeprav je takrat obupaval zaradi slabega odnosa ljudi do umetnosti.
 

Kava in brki

Zadnja postaja Brko ture je gostilna na Rožniku in ob njej izbica, kjer je Cankar živel sedem let. Muzejska soba izkazuje, kako malo je bilo pisatelju mar za materialne stvari. Za njim so namreč ostali le kravata, denarnica in – vstopnica za Jakopičev paviljon.

Ob pogledu na fotografije drobnega brkača si je težko predstavljati, da je puščal za sabo zlomljena srca, a vodnik Urban Logar nam hitro odpre oči: »Predstavljajte si ga v barvah. In ne pozabite, da je znal z besedami!« Tudi Brko tura se je sklenila s Cankarjevimi besedami in z napitkom, ki ga najbolj povezujemo z njim. In kajpak z brki.