Za čim več Pokljuke s sedeža kolesa

»Nekam, kjer se ne bomo preveč utrudili in kjer nam ne bo prevroče. Pa da bo še vedno nekaj malega adrenalina. Da bo zrak čist in svež. Nekam za dušo, kjer je lepo. Ne predaleč. Pa da bo nekaj novega. In da bomo kaj dobrega pojedli,« smo nizali svoje želje pri izbiranju kraja za enodnevni aktivni pobeg v naravo. Vse našteto hkrati si je v poletni sparini Ljubljanske kotline težko zamisliti, možganska nevihta pa nas je v dobri uri iz glavnega mesta pripeljala do nedrij Triglava, v objem stoletnih pokljuških smrekovih gozdov.

Po letošnji najbolj burni večerni vročinski nevihti se je jutro na Pokljuki prebujalo v pričakovanju izletnikov in turistov. Najbolj marljivi so se izpred športnega centra že podali proti Viševniku in drugim vrhovom Julijcev, več skupin mladih smučarskih tekačev pa je na tekaških rolkah krepilo svoje kondicijske sposobnosti. Ob jutranji kavici na terasi prisluškujem sosednjemu omizju, skupini petih, ki so se prvič odpravljali na električno kolo. »Ooo, o tem smo se prej pogovarjali, le da takrat še nismo vedeli, da je to to!« navdušeno pripomnim.
 

Ekonomično, rekreativno ali športno

Le pet minut je trajalo in že smo bili del skupine, ki je poslušala navodila za uporabo e-koles. »Delovanje električnega pogona s krmilno enoto prilagodimo svojim trenutnim potrebam. Vozite lahko ekonomično, rekreativno ali športno,« nam je razlagal Boštjan Lavtar iz agencije Bled Adventures. Z električnim kolesom bomo za ogled Pokljuke, ki je 20 kilometrov dolga in prav toliko široka planota, potrebovali precej manj časa, kot če bi se na pot podali peš ali z navadnim gorskim kolesom. »Pred nami je približno 30-kilometrski krog, na katerem si bomo ogledali večino pokljuških znamenitosti.« Z nekaj sreče lahko na poligonu med strelskim treningom opazimo biatlonskega šampiona Jakova Faka.



In že smo, eni bolj, drugi manj intenzivno, po makadamski poti poganjali pedala malo gor in spet malo dol, proti prostrani in valoviti pašni planini Zajavornik (tudi Javornik), kjer stoji večje število pastirskih domov, ki so večinoma predelani v počitniške hišice. Od tod se razprostira čudovit razgled na Viševnik, Mali Draški vrh ter večino vršacev nad planino Lipanca.

Okrog edine zidane stavbe na planini, sirarne, se na pašnikih pase avtohtono rdečkasto govedo z značilno belo liso, bohinjska cika. Sirarna, ki je del turistične sirarske poti na zgornjem Gorenjskem, je namenjena oživljanju pokljuških planin in ohranjanju tradicionalnih dejavnosti, pašništva in sirarstva. Krave kmetov iz vasi Gorjuše in Nomenj se čez poletje pasejo na planini, kjer v sirarni pastir Boris Žigert izdeluje sir, skuto in kislo mleko. Kot mnogi izletniki se nismo mogli upreti dobrotam, domačemu narezku, siru in zaseki. Med razkazovanjem sirarne nam je povedal, da je imel letos na obisku vsega štiri, pet tujcev, domačih gostov pa je tudi za polovico manj v primerjavi z lanskim letom. A sir mu menda ne ostaja, saj obiskovalci sproti pokupijo vso zalogo.


 

Brez povišanega srčnega utripa in kaplje znoja

Po makadamski cesti smo srečevali počitnikarje, ki so se »izgubljali« v prostranih gozdovih in zavidljivo pogledovali proti nam, ki smo se brez pretirano povišanega srčnega utripa in brez kaplje znoja nasmejani peljali mimo njih.

»Pred nekaj stoletji so tu prevladovali bukovi gozdovi, zdaj so zaradi intenzivnega oglarjenja za potrebe železarstva v preteklosti močno razredčeni, tako da Pokljuko, ki je s 6300 hektari največja gozdna površina v Triglavskem narodnem parku, danes prekrivajo iglasti gozdovi,« je udeležencem ture razlagal vodnik Boštjan, ki v agenciji poleg izposoje električnih in običajnih koles skrbi, da tako domači kot tuji gostje na vodenih turah z električnim kolesom odkrivajo skrite kotičke Slovenije. »Zaradi posebne situacije, ki smo ji priča po vsem svetu, si želim predvsem, da bodo meje ostale odprte, saj je na Bledu z okolico opazen upad predvsem letalskih gostov iz tujine,« je dejal Lavtar, ki upa na izboljšanje razmer.



Zaradi obsežnih smrekovih gozdov pogled na skalne vršace Julijskih Alp bolj redko seže, a na planinah, kjer je gozd zaradi paše izkrčen, je ravno prav priložnosti za čudovite razglede. Kolovoz, ki strmo zavije levo po bregu navzdol, nas pripelje do razgledišča na planini Zajamniki, na – kot radi pravijo – balkon Pokljuke. Nad fotogenično »ulico« pastirskih stanov se v daljavi dvigajo dvatisočaki Mišelj vrh, Debeli vrh, dolgi greben Tosca, izza katerega se dviga naš najvišji Triglav, Veliki Draški vrh in Ablanca. Za marsikaterega obiskovalca je ta točka vrhunec fototure. Dodaten okrasek, ki nas je razveselil, je bil pogled proti jugu čez lesketajoče Bohinjsko jezero, proti Voglu in Spodnjim Bohinjskim goram.
 

Pastirski stanovi so danes vikendi

S kolesi smo se drug za drugim peljali čez slikovito planino mimo pastirskih stanov, ki so jih danes večinoma zasedli vikendaši. Med pašno sezono si na sredini planine, kjer je sirarna, lahko kupimo kakšen mlečni izdelek.
Od Zajamnikov, planine, ki je ravno prav oddaljena od bolj uhojenih pokljuških poti, da ostaja tiha in neokrnjena, smo »odpedalirali« proti zadnji vmesni postaji načrtovanega izleta.



Medtem ko smo gasili žejo pred kočo na Uskovnici, smo izvedeli, da se ta planina pojavi kot literarno dogajališče v knjigi Janeza Mencingarja Moja hoja na Triglav (1897): »Na visoki planoti, ki jo Srenjani zovejo 'Vúskovnica' (kar se morebiti sme pisati 'Luskovnica'), je v majhnih presledkih raztreseno dokaj lesenih stanov z ogradi za živino, lesenih in zidanih hišic s pravilnimi okni, z vežo in pečjo in s hlevi, prizidanimi za živino. Nekaj tednov v letu se tukaj bavijo prebivalci Srednje vasi z obdelovanjem njiv in s košnjo. Tedaj imajo tudi svoje krave v planini in marsikdo vzame s seboj vso svojo obitelj.« Planina, ki leži nad Srednjo vasjo in dolino Voje, s svojo podobo še danes večinoma ohranja planinsko tradicijo, pa čeprav so številni pastirski stanovi prevzeli vlogo manjših vikendov.



Najslajše je sledilo za konec. Čakal nas je še konkreten vzpon z Uskovnice, delno po betonski podlagi, a z električnim pogonom »na turbo« smo proti vrhu kar poleteli. Kot bi mignil, smo za seboj pustili še planino Praprotnica, ki slovi po grbinastih travnikih in zdravilnih energijskih točkah. Sama sreča, da smo za izhodišče izbrali biatlonski center, saj je bilo ob naši vrnitvi kosilo tako rekoč takoj na mizi. V hotelu Center, kjer si je električna kolesa mogoče tudi izposoditi, smo si udeleženci med polnjenjem želodcev izmenjevali doživetja in vtise. »Vzpone sem zmogla brez napora!« »Pospeški so neverjetni, niti preznojil se nisem!« »Naužila sem se svežega in čistega zraka, prav nič vroče mi ni bilo.« »Po taki vožnji nismo izmučeni, le prijetno utrujeni.«