Kako iz pravljičnih poti nastaja transverzala

V zadnjih počitniških dneh, ko so dopustniške potovalke večinoma že izpraznjene, ostaja časa le še za krajše izlete. Za to ni treba prav daleč, izvrsten prostor za raziskovanje je lahko že najbližji gozd. Tistega pri vasi Bevke na Ljubljanskem barju, ki je že sam po sebi pravljičen, so poselili močvirski škratje in uročili Mali plac, da je postal – narobe plac.

Takšen je zaplet zgodbe, povezane s tretjo potjo na Pravljično-doživljajski transverzali po Sloveniji, ki jo razvija zavod Škrateljc. Prva je Pot pastirskih škratov na Krvavcu, druga vodi skozi doživljajski park v Polhovem Gradcu, kjer obiskovalci pomagajo najti dom polhu rogoviležu, tretja na omenjeni Mali plac pri vasi Bevke na Ljubljanskem barju, kmalu bo na zemljevidu še četrta, poimenovali so jo Pravljični Šumberk. Odprli jo bodo 14. septembra ob 10. uri v domžalskem mestnem gozdu.



Ob začudenju nad izborom Domžal je Uroš Grilc iz zavoda Škrateljc, ki ga sestavlja še njegova žena Nina Peče Grilc, v pomoč, predvsem pa navdih so tudi njuna hči Lučka ter kup drugih domiselnih sodelavcev, hitro razpršil dvome: na Šumberku je krasen gozd, tam so tri kraške jame, vsega skupaj jih je v okolici Domžal deset, povrhu vsega imajo bogato zgodovino in dediščino.

Prepletanje vsega tega, skupaj z lokalnimi turističnimi in drugimi ponudniki, pa je pomembno vodilo pri pripravi tovrstnih produktov. Tudi tokrat bo imela v zgodbi pomembno mesto lokalna dediščina, v Domžalah je to slamnikarstvo, in tako bodo morali otroci na misiji lisički pomagati najti izgubljeni slamnik, ki je zanjo in tudi za druge živali ter celo ljudi na Šumberku sila pomemben, kakor smo na kratko izvedeli iz napovedi. Pot bo dolga 3,5 kilometra, družina pa bo zanjo potrebovala okoli tri ure.


 

V škratji družbi

A tokrat smo se odpravili na Mali plac, v družbi Lučke in Ele, deklic na pragu četrtega in petega razreda osnovne šole, ki imata gozd v Bevkah v malem prstu. Tudi močvirsko beležko, ki jo je mogoče kupiti za pet evrov na izhodišču poti v Športnem parku Bevke in je nekakšen mini vodnik, sta že večkrat izpolnili, a se še vedno nista naveličali raziskovanja gozda.

Tam, na Malem placu, kakor se imenuje močvirnato območje z jezercem, je gozd res čaroben. Prišlek, ki je ravnokar prišel iz mesta, se mora morda sprva malo prilagoditi in odpreti oči, da vidi, kaj vse se tam bohoti. Praproti, gozdne cvetlice, mahovi, tako svetlo zeleni in mehki, da je težko iti mimo, ne da bi jih vsaj malo pogladili, gobe, predvsem pa čudežna rosika, posebna mesojeda rastlina, okoli katere se vrti vsa zgodba, opisana tudi v slikanici Mali plac (napisal jo je Uroš Grilc, ilustriral pa Gorazd Vahen).

Ko se oči navadijo opazovati, kmalu zaznajo tudi, da jih izza dreves nekdo opazuje. To niso le žabe, ki veselo skakljajo po tem zamočvirjenem kraljestvu, ampak cela škratja druščina. Ta naloži malim obiskovalcem dve nalogi: najprej morajo zbrati simbole v škratorunščini, starodavni škratovski pisavi, in na podlagi tega sestaviti čarobni izrek (k sreči je v pomoč kamen modrosti), ki prežene urok, nato še zbrati štampiljke, kajpak. »To je za vsak otroški pohod nekaj nujnega in neizogibnega,« je pritrdil Uroš Grilc, ki se je tokrat prelevil v priložnostnega vodnika po domačem gozdu.


 

Pri želvi Bevki

Z mladima sopohodnicama je bilo tudi zelo hitro jasno, da so štori in rogovile (naravne ali nastavljene) nadvse pripravna plezala, da so stara drevesa lahko tudi mravljišča ali da so zapuščena mravljišča pravzaprav hiše strahov za mravlje, kakor je domiselno ugotavljala Lučka. Daleč najzanimivejše pa je jezerce na Malem placu, edinstveni primer visokega barja, ki je od leta 1994 zaščiteno kot naravni rezervat, zato morajo biti pohodniki tam še posebej previdni in se držati poti.

Ob jezercu je droben studenec, resda bolj skop z vodo, a ko smo se mu približali in natančneje pogledali, smo opazili, da v njem kar vrvi od življenja. Urhi, regice in majhne krastače tam sobivajo, v okolici tudi lesne žabe, a se tokrat niso prikazale. Le nekaj korakov stran je tudi pogumna želva Bevka, kakor se imenuje junakinja zgodbe, ki je obiskovalce med drugim opozorila na to, da na Malem placu živi avtohtona močvirska sklednica (to je tudi eno njenih zadnjih zatočišč). Še preden sva odrasla pohodnika prispela do lesene skulpture, značilne za poti na transverzali, sta deklici že sedeli na njej in pokazali škratorunski simbol, potem pa takoj stekli naprej in se začeli prebijati skozi visoko rastje okoli jezerca.


 

Stranski učinki

»Ta del obiskovalce najbolj očara, še zlasti ker je tako blizu Ljubljane,« je dejal Grilc. Pot je dobro označena, sicer pa lahka pohodna pot, dolga 3,2 kilometra. Vodi od Športnega parka Bevke skozi vas, nato pa zavije na osamelec Kostanjevica, se vzpne na njegov vrh in zatem spusti proti naravnemu rezervatu Mali plac ter se vrne v Športni park Bevke, kjer čaka otroke škratolovska nagrada.

Ker pot nima omembe vrednih višinskih razlik, jo je z reševanjem ugank vred mogoče prehoditi v dveh urah – z opozorilom, da utegnejo doživetja pohodnike tako posrkati vase, da bodo v gozdu bistveno dlje, ne da bi to sploh opazili. Zlasti otroci pa se ob tem – spet ne da bi opazili – marsičesa naučijo, je o stranskih učinkih, ki jih v Škrateljcu sicer skrbno načrtujejo, pripovedoval Uroš Grilc, kajti v pripravo vselej vključijo elemente gozdne pedagogike. Z urejeno potjo na Malem placu pa po svoje tudi pomagajo pri ohranjanju tega zavarovanega območja, je nadaljeval, saj ljudi s strukturiranim ogledom držijo na označenih delih.


 

Kmalu še Pot čez Ajdovski zid

Ko se bo Malemu placu pridružil še pravljični Šumberk, bo pravljična transverzala nekje na pol poti; vanjo namreč nameravajo Škrateljci povezati devet takšnih doživljajskih primerov. Ob tem izdajo tudi slikanico, ki še dodatno spodbudi domišljijo malih obiskovalcev, ter knjižice za reševanje, ki jih je mogoče kupiti na izhodiščih poti. To je za zavod tudi najzanesljivejši kazalnik obiskanosti poti; pot v Bevkah je v enem letu osvojilo okoli dva tisoč ljudi, v Polhovem Gradcu okoli pet tisoč, tudi na Krvavcu jih na letni ravni pride okoli tri tisoč. Gneče torej ni, a vedno je mogoče srečati male raziskovalce in starše, ki se z njimi vživljajo v zgodbe.

Naslednja, ki jo nameravajo odpreti predvidoma novembra, je Pot čez Ajdovski zid na Zaplani, prihodnje leto pa naj bi zaživeli še dve – v Štanjelu in na Gradišču nad Dobrovo, kjer bodo imeli obiskovalci delo z zakleto grofično. Lokalno legendo bodo prevedli v glasbeni jezik in to bo po napovedi sogovornika tudi prva glasbeno-zvočna pot.
 

S škrati v šolo

Dotlej pa je še čas za osvajanje preostalih poti; med njimi je sicer na čas poletja in zgodnje jeseni najbolj vezana Pot pastirskih škratov na Krvavcu.

Še posebej primerna je za družine, ki vstopajo v svet pohodništva, saj zgodba in doživetja otroke motivirajo za hojo in odkrivanje narave. Dolga je 3,6 kilometra, med njo pa pohodniki pridelajo tudi 286 višinskih metrov.

Prav to soboto bodo škratje otroke celo pripravljali na začetek šole. Ob deseti uri se bo začelo brezplačno vodenje z interpretativnim vodnikom, udeleženci bodo dobili tudi brezplačno škratovo beležko in prisluhnili pravljicam o pastirjih, gorah in škratih.