Gora z enim najlepših pogledov na Triglav

Recimo, da bi radi skočili v visokogorje. Brez velikih priprav in ambicij, lažji vzpon, ki pa še vedno zahteva nekaj povišanega srčnega utripa, ima lep razgled, v dolino bi se vrnili še na popoldansko kopanje in kosilo ter morda doma zvečer tudi pokosili travo na vrtu. Viševnik je prava izbira. Najlaže dosegljiv slovenski dvatisočak (2050 metrov) je hkrati tudi ena najbolj priljubljenih gora pri nas.

Pogled te dni temu pritrjuje, pohodniki si sledijo skoraj v gosjem redu, da je slišati celo vprašanje, ali so na vrhu obvezne maske. A tudi glasna množica, ki se ji od časa do časa pridruži glasba iz zvočnika za pasom pohodnika, ne vzame čara vrhu, od koder so Triglav in vrhovi naokrog dobro vidni.

Seveda na Viševnik vodi več poti, tudi iz doline ali bližnje Uskovnice, a večina se jih začenja na Rudnem polju na Pokljuki; parkirišče ob vojašnici v bližini športnega centra je že navsezgodaj zjutraj polno. Vsi, ki stopijo iz avtomobila, najprej pogledujejo proti oddaljenemu vrhu. Danes Pokljuka sploh ni več tako »daleč«, odkar so speljali obvoznico mimo Bleda in odkar je popravljena cesta.



Nekateri se namreč še dobro spominjamo zastojev zaradi različnih del, ki so to visoko (1000–1600 metrov nadmorske višine) kraško planoto na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka naredili tako oddaljeno, da se vožnja preprosto ni izplačala, ker si na izhodiščno točko prišel že popolnoma izčrpan, lačen in s slabostjo zaradi ovinkov. Zdaj pa si iz Ljubljane v eni uri na višini tisoč metrov in več, in če od doma odideš že v vročem poletnem jutru, te tu pričaka svež hlad za dolge rokave in dolge hlače. Skratka, vstopiš v popolnoma drugačen svet.
 

Strma pot, hiter vzpon

Štiri, tri ure in pol, dve uri in pol ... toliko časa trajajo poti, ki vodijo do vrha Viševnika iz Srednje vasi v Bohinju ali Uskovnice, čez Jezerce, Srenjski preval, Kačji rob, Golo ravan; pri oznakah številnih piše, da so to lahke neoznačene steze ali delno zahtevne poti. Najhitrejša in najlažja (dve uri, v resnici celo manj, s 700 metri višinske razlike) pa je pot s parkirišča na Rudnem polju direktno navzgor v smeri Triglava. Zelo malo, približno deset minut po makadamski cesti, ki se rahlo vzpenja, potem pa kar po smučišču (ali ob smučišču), kjer se pasejo krave.

Na vrhu prve vlečnice nas markacija usmeri na levo, pot je vse bolj strma, gozd vse redkejši, v gorniškem jeziku rečemo, da grizeš kolena, a prav zato se hitro vzpenjaš in napor je že kmalu prvič poplačan na sedlu med Plesiščem in Viševnikom, s katerega je prelep razgled na bohinjske gore in goste pokljuške gozdove. Avtomobil, ki smo ga pustili ob stari vojašnici, je že zelo daleč spodaj.



Pot, ki je ves čas razgledna in slikovita, se nadaljuje v enakem tempu in strmini, najprej skozi pas rušja, malo pozneje pa čez strma travnata pobočja, ki nas pripeljejo na greben Viševnika. Tu smo že zelo visoko in prečenje kamnitega pobočja nas vodi pod sam vrh.
 

V vseh letnih časih, a z ustrezno opremo

Ko se že zdi, da bo treba malo plezati ali se vsaj oprijeti kake jeklenice, nas stezica precej varno pripelje na cilj, kjer pa ni prav veliko prostora za rajanje pred kuliso Triglava, zato se pohodniki spoštljivo posedejo po skalah in navdušeno zrejo na skalnate očake: Rjavino, Draška vrhova, Ablanco nad Konjščico, Vogel, Rodico, Črno prst … To je moj prvi dvatisočak, je pogosto slišati na vrhu med družinami s celo zelo majhnimi otroki in tudi psi, ki brez težav pridejo na vrh. Koče ni, je pa skrinjica z žigi; pred časom je notri ostal tudi avtomobilski ključ, ki ga je izgubil planinec. Najbrž je odveč povedati, da se na dva tisoč višine ne začne samo tikanje, ampak tudi pregovorno gorsko poštenje.

Mnogi se odločijo za vrnitev po isti poti, lahko pa se ta raztegne čez Srenjski preval in planino Konjščica. Zelo raznolika se začne po grebenu Viševnika, vodi navzdol po krušljivem pobočju, ki nižje na planini postane mehka pot skozi gozd in pripelje na izhodiščno točko – do žičnice pod smučiščem, kjer se zdi, da smo navzdol porabili celo več časa kot za vzpon; res pa je, da je ta pot večinoma samotna.

​Viševnik je priljubljen v vseh letnih časih, spomladi na pobočjih zacvetijo zlato rumene pogačice, vijoličast alpski srobot, pozimi lahko rečeš, da si bil kljub snegu visoko, nujna pa je seveda zimska oprema, saj je vrh lahko zdrsljiv, nevaren, tudi usoden. Tisti, ki goro poznajo od blizu v vseh letnih časih, prisegajo na čas rumenih macesnov sredi jeseni, jaz pa dodajam, da je na pobočjih Viševnika mogoče uzreti tudi planiko. Včasih smo jih trgali in shranjevali v spominske knjige, danes jih »spravimo« v telefon in gremo naprej. Navzdol ali navzgor in si pri tem mrmramo pesem o belem cvetu, ki nas vabi vsako jutro ...