Vrhunsko kuha. Preklinja.

Gordon Ramsay, nesojeni nogometaš ali vojaški specialec, se je malo po spletu naključij, še najbolj pa z nepopustljivostjo že kot najstnik podal v kuharske vode. Prvi Škot s tremi Michelinovimi zvezdicami si globalne prepoznavnosti ni pridobil le z restavracijami od Los Angelesa prek Dubaja do Tokia, ampak z nastopi na televiziji – in svojim kosmatim jezikom. A za izbruhi preklinjajočega vzkipljiveža se skriva mojster vrhunskih, prefinjenih jedi.

Mladenič, rojen leta 1966 v Johnstonu na jugozahodu Škotske, se je pri petih letih z družino preselil v Stratford-upon-Avon, vendar se je kot najstnik poskušal priključiti ekipi nogometnega kluba Glasgow Rangers. Poškodba kolena je pokopala njegove upe na nogometno kariero.
 

Gremo na Bahame

Potem ko se je pri šestnajstih s sestro odselil od družine, ki ji je vladal zapiti oče, se je vpisal na šolo hotelskega menedžmenta North Oxon Technical College, preživljal pa se je z vsakršnimi honorarnimi deli. Nekaj časa je delal v hotelu Wroxton House v Banburyju in pubu Wickham Arms, kjer pa se je zapletel v razmerje s šefovo soprogo, in po diplomi se je zdel pobeg v London odlična rešitev.

Kot vajenec je pristal v zloglasni peklenski kuhinji restavracije večno jeznega Marca Pierra Whita Harvey’s in njegove nenehne žalitve in poniževanja zdržal skoraj tri leta. Na chefov nasvet se takrat ni podal v Francijo, ampak je zaprosil za mesto v restavraciji Alberta Rouxa Le Gavroche, takrat najboljši britanski restavraciji.

Po letu dni ga je Roux kot namestnika povabil v letoviški hotel Diva v francoskih Alpah in pozneje v Pariz, kjer se je potem tri leta izpopolnjeval pri dveh od največ­jih francoskih kuharskih zvezdnikov, Jöelu Robuchonu in Guyu Savoyu (in se naučil gladke pogovorne francoščine). Želja po lagodnejšem urniku ga je potem odnesla za zasebnega kuharja na luksuzno jahto Idlewild na Bahamih, na potovanjih po Sredozem­lju, na Siciliji in Sardiniji, pa je imel čas dobro spoznati tudi italijansko kuhinjo.


 

Odhod po prvih zvezdicah

Po vrnitvi v London so mu najprej ponudili mesto glavnega kuharja v restav­raciji Pierra Koffmanna s tremi Michelinovimi zvezdicami La Tante Claire, pozneje pa mu je Marco Pierre White priskrbel mesto chefa v novi restavraciji Aubergine. Ramsay si je tam prikuhal prvo zvezdico, sledili sta še dve, po sporu z lastniki, ki so hoteli narediti verigo restavracij (mimogrede je s pobalinskim naročilom kraje knjige rezervacij pri lastnikih očrnil Whita in šele veliko pozneje to tudi priznal), je odšel na svoje, v povsem svojem slogu. Kupil je namreč restavracijo na Royal Hospital Road, kjer je pred selitvijo delovala La Tante Claire, jo preimenoval v Restaurant Gordon Ramsay in si v nekaj letih suvereno gladko priboril tri Michelinove zvezdice. Restavracija, ki jo je do pred nekaj leti vodila Clare Smyth, je vse zvezdice obdržala do danes in je najdlje delujoča londonska restavracija, ki ji je to uspelo.

Ramsay se je odločil za globalni pohod in začel odpirati restavracije vsepovsod, zdaj ima dve v Bordeauxu in dve v Versaillesu, pet v Las Vegasu, po eno v Dubaju, Dohi, Hongkongu, Singapurju, Tokiu, New Yorku, Los Angelesu, trenutno ima sedem Michelinovih zvezdic (pred leti jih je zbral že trinajst), edina restavracija s tremi je njegova prva na Royal Hospital Road v Londonu, dve ima Le Pressoir d'Argent v Bordeauxu, po eno londonska Pétrus in Gordon Ramsay au Trianon Palace v Versaillesu.

Imperij se je na začetku tega deset­letja zaradi recesije zamajal, Ramsayju je grozil bankrot, a je iz težav izplaval. Močno je k temu pripomogla njegova televizijska kariera na britanskih in ameriških postajah, globalno je zaslovel v vlogi žiranta v oddaji MasterChef, predvsem pa z Ramsayjevimi kuhinjskimi nočnimi morami in Peklensko kuhinjo, lepe denarje so mu prinesle tudi kuharske knjige in drugi izdelki z njegovim imenom – vse skupaj je pomagalo, da ga je revija Forbes leta 2012 razglasila za najbogatejšega kuharja, saj je v letu prej spravil v žep 38 milijonov dolarjev (33 milijonov evrov). Prestrukturiranje dolgov mu je nekaj denarja odneslo, a preveč tudi ne, zaprl je tri restavracije in se odpovedal ferrariju.

O krizi svojega podjetja je pozneje nonšalantno navrgel: »Posel na Otoku je bil trden kot skala, težave smo imeli v Parizu, New Yorku in Los Angelesu, ob vsakem funtu, ki smo ga zaslužili tu, smo tam izgubili dva. Bila je moja odločitev, da odpremo v New Yorku in Parizu, lahko tudi ne bi. A nikdar ne bom obžaloval drznosti, da smo šli v Francijo in Francozom pokazali, da znamo kuhati prav tako dobro kot oni.«

Ramsayjevo kuhanje je v primerjavi z njegovim obnašanjem presenetljivo umirjeno, čeprav se ni nikdar branil pokazati svoje kreativnosti z združevanjem presenetljivih sestavin. Clare Smyth je na Royal Hospital Road morala obdržati na meniju veliko njegovega morskega repertoarja, še posebno raviole z jastogom, kdor pa hoče doživeti res odlično v testu pečeno govedino Wellington, tako ali tako mora pokusiti njegovo klasično različico. Ramsay je z govedino Wellington namreč obseden, naroči jo povsod, kjer jo imajo na meniju, dal jo je delati veliko negod­nim udeležencem televizijskih oddaj, na youtubu je objavil video o pravilni pripravi. O tej jedi pravi: »Naročim jo povsod, pa naj bo sredi Milana, Pariza ali New Yorka.«