Lažnivka iz New Yorka

Eden od portretov ameriške spletne strani, namenjene milenijkam, je pred leti dobrojedcem zagotovo lahko vzbudil pozornost: napovedoval je zgodbo o tem, kako je biti »huda 25-letna chef de cuisine v New Yorku«. Dekle iz te zgodbe, Daniela Soto-Innes, je zdaj po odločitvi akademije The World’s 50 Best Restaurants za leto dni postalo najboljša kuharica na svetu, najmlajša v doslejšnji zgodovini nagrade.

Osemindvajsetletni kuharici bodo nagrado podelili 25. junija v Singapurju, v utemeljitvi so poudarili njen dinamični in inventivni slog kuhanja. Zasedla bo prestol, na katerem so se doslej zvrstile Clare Smyth, Ana Roš, Dominique Crenn, Hélene Darroze, Helena Rizzo, Nadia Santini in Anne Sophie-Pic.
 

Sto ur na teden

Zgodba o Danieli Soto-Innes se začenja z lažmi: dekle se je pri dvanajstih letih iz Mehike, kjer je odraščalo v boemskem predelu Ciudad de Méxica Coyoa­cán, z družino priselilo v Združene države, v Teksas. Že na srednji šoli je del dneva preživela kot neplačana pomoč v različnih restavracijah, a da so jo sploh sprejeli – večinoma je čistila solato, v houstonskem hotelu Marriott pa pripravljala jagode, pri obojem je bila zmeraj najhitrejša in najbolj natančna –, se je morala zlagati, da je nekaj let starejša.

Babica, ki je imela v mehiškem glavnem mestu pekarno, ji je plačala šolanje na kuharski šoli Le Cordon Bleu v Austinu, že med šolanjem, predvsem pa po njem je gostovala v najboljših teksaških kuhinjah, včasih je naneslo, da je oddelala stourni tedenski delavnik. »Ni me bilo treba priganjati, pač rada počnem, kar počnem. O svoji pravi starosti sem običajno lagala le prve tri mesece.«
 

Življenje brez počitnic

Njen najpomembnejši mentor je bil Chris Shepherd, chef houstonske restavracije Underbelly. Prav on je bil tisti, ki jo je naučil marsičesa, med drugim brezhibnega razkosavanja živali, namignil ji je tudi, naj mehiškemu kuharju, ki ga je najbolj cenila, vrhunskemu chefu Enriqueju Olveri iz restav­racije Pujol v Ciudad de Méxicu (zdaj na trinajstem mestu seznama petdesetih najboljših restavracij na svetu), preprosto napiše pismo s prošnjo za delo.

»Niti v sanjah si nisem mislila, da bo odgovoril na moj mail, a odgovor je prišel dan pozneje, povabilo za stažiranje v Pujolu. Takoj tisti konec tedna sem bila na letalu za Ciudad de México.« Dobila je mesto na postaji za pripravo sladic, pripravljala je tudi znano Olverovo sladico iz pečenih beljakov in koruznih krovnih listov. Nekega dne se na delu v restavraciji ni pojavil mesar – in je vskočila ter vse osupnila s spretnim obvladovanjem noža.



Ko se je Olvera leta 2014 odločil odpreti moderno, neklišejsko mehiško restavracijo v New Yorku, je vodenje kuhinje naložil njej. Triindvajsetlet­nica je njegovo zaupanje popolnoma upravičila, po dveh letih si je prikuhala naziv obetajočega chefa leta sklada Jamesa Bearda, restavracija Cosme pa je pristala na seznamu The World’s 50 Best. Svoj vzpon je za ameriške medije komentirala stvarno: »Ni bilo zmeraj lahko, a naučila sem se vsega, česar sem se morala. V Teksasu sem se naučila, da moraš imeti velike načrte – ali pa oditi domov.«

Za revijo Kinfolk je Daniela Soto-Innes lani povedala: »Stara sem sedemindvajset let, a včasih imam občutek, da sem veliko starejša, saj kuham v restavracijah, odkar pomnim, vsekakor od štirinajstega leta, z le enimi pravimi počitnicami vmes.« Dodala je še: »Doslej sem vsako plačo v življenju zaslužila s kuhanjem, česa drugega ne znam delati.«

»Kuharji smo kul«

Po uspehu restavracije Cosme je Olvera v New Yorku odprl še drugo restav­racijo, Atla, ki v nasprotju s kreativno Cosme ponuja bolj tradicionalne vpoglede v tradicijo mehiške kuhinje. Tudi vodenje tega mehiškega bistroja je zaupal Danieli Soto-Innes. Cosme, kamor je pred leti na obed nepričakovano zavil celo predsednik Barack Obama, Soto-Innes vodi tako, kot se je naučila pri Chrisu Shepherdu, z vsakim od zaposlenih se pogovarja posebej, pravi tudi, da si želi spremeniti javno podobo kuharjev: »Kuharji smo kul. Poslušamo dobro glasbo. Pripravljamo jedi iz čudovitih sestavin. Znamo uporabljati nože. Vemo, kako pripraviti meni za romantično večerjo. Zabavni smo, pa čeprav si nas ljudje pogosto predstavljajo kot grobe tečnobe. Taki smo le včasih, ko nam presede, da smo ves čas v kuhinji, v kateri je petdeset stopinj Celzija.«

V njeni kuhinji v Cosme so zdaj dve tretjini zaposlenih ženske, glasba in ples sta zaželena kadar koli. Na filmskem festivalu Tribeca so pred tremi leti predvajali kratki dokumentarni film o Danieli Soto-Innes in njeni družini z naslovom La Cocinera, film o življenju petindvajsetletne kuharice v eni najboljših newyorških restavracij je posnela režiserka Emily Harrold, ki meni, da je proti priseljenski politiki zdajšnje ameriške administracije vredno pokazati, česa vsega so zmožni priseljenci.

Novica o imenovanju za najboljšo kuharico na svetu je Danielo Soto-Innes dosegla v Tulumu v Mehiki, kjer je bila na kratkih počitnicah z zaročencem, prav tako kuharjem Blainom Wetzlom. Spoznala sta se lani, ko je Bilbao gostil slovesnost ob razglasitvi najboljših restavracij na svetu, v tapas baru. Doslej sta imela razmerje na daljavo, on kuha v restavraciji Willows Inn na otoku Lummi v državi Washington, ona v New Yorku, naslov obetajočega chefa leta sklada Jamesa Bearda je dobil dve leti pred njo. Poroka bo v Tulumu, datuma še nista določila, ker Daniela v Los Angelesu z Enriquejem Olverom pripravlja odprtje dveh novih restavracij, Damian, kjer bodo stregli z japonsko kuhinjo obogateno mehiško hrano, in preprostejšo taquerío Ditroit.