Hrana kot pesniški jezik

Ob imenu Dominique Crenn večina dobrojedstvu naklonjene javnosti pomisli na tisto, kar smo mediji ponavljali lep čas: najboljša v Ameriki, Francozinja, ki je šla Američanom v Kalifornijo pokazat, kako se stvari počnejo, prva kuharica, ki so ji Michelinovi ocenjevalci onkraj Atlantika prisodili dve, potem konec minulega leta tri zvezdice. A madame Crenn je še marsikaj drugega, aktivistično razpoložena feministka in te dni tudi zmagovalka v bitki z rakom.

To prvo dejstvo je nesporno, v Franciji rojena kuharica je svoj Atelier Crenn odprla leta 2011 v San Franciscu in dogodki so se zvrstili komaj verjetno hitro, kmalu je restavracija dobila dve Michelinovi zvezdici, pri World’s 50 Best Restaurants so jo leta 2016 razglasili za najboljšo kuharico na svetu, pojavila se je v drugi sezoni Netflixove dokumentarne serije Chef's Table, sklad Jamesa Bearda jo je lani ovenčal z naslovom najboljše kuharice na ameriški zahodni obali in konec leta, ko so objavili rezultate za Michelinov vodnik za San Francisco, je kuharica, ki nima formalne kuharske izobrazbe, prišla na kulinarični Olimp, prisodili so ji tri zvezdice. Nekdanji Michelinov ocenjevalec ji je zaupal, da so njeno kuhanje spremljali dvanajst let.



Vse se je zdelo v redu, lani je odprla še Bar Crenn, ki se navdihuje pri pariških caféjih po drugi svetovni vojni in ki so mu takoj prisodili Michelinovo zvezdico, potem pa je Francozinja maja lani objavila, da so ji diagnosticirali raka na dojkah. Dobesedno vrgla se je v zdravljenje in zdaj se zdi, da je uspelo: v četrtek je na svojem profilu na instagramu objavila, da je v sredo opravila zadnjo, šestnajsto od šestnajstih kemoterapij in da se vsemu svojemu plemenu, predvsem kolegom iz sveta kuhanja, zahvaljuje za podporo.

Kuharica, ki ni nikdar videla kulinarične šole, je odraščala v Franciji, v Versaillesu in veliko časa v Bretanji, starša, ki sta jo posvojila, sta jo z odlično hrano seznanjala že od malega, oče politik jo je jemal s sabo na kosila v odlične restavracije, pri štirih, petih, se spominja, je z mamo prvič pripravljala jabolčno tarte tatin in vonj, ki se je razširil po kuhinji med pečenjem, jo je očaral: »Bilo je čarobno!« Kljub vsemu to ni bil dovolj močan klic, odpravila se je na poslovno šolo na študij mednarodne trgovine, po diplomi in ugotovitvi, da bi jo v Franciji zaposlili le za strežbo, ne pa v kuhinji, se je pri dvajsetih odločila za selitev v Ameriko, kjer se je nameravala kuhanja lotiti resno in tako, kot pravi, izraziti svojo ustvarjalnost.



V San Franciscu je bila najprej inštruktorica francoščine, varuška, nekaj časa je delala v marketinški agenciji, potem pa vendar dobila delo v restavraciji Stars, ki jo je vodil znani chef Jeremiah Tower. Sledile so zaposlitve v restavracijah Campton Place, 2223 Market, Yoyo Bistro, potem so jo poklicali iz verige hotelov Intercontinental in ji ponudili mesto glavne kuharice v hotelu v Džakarti. Čez noč je postala prva indonezijska glavna kuharica, a po nemirih se je vrnila v ZDA, najprej je kuhala v Manhattan Country Clubu v Los Angelesu, potem v Adobe Restaurant and Lounge v Santa Monici, leta 2008 pa so ji v Intercontinentalu ponudili mesto v restavraciji Luce v San Franciscu. Tam si je leta 2009 prikuhala prvo Michelinovo zvezdico in uspeh ponovila še leto pozneje.

Prometna nesreča leta 2009 ji je dala misliti in sčasoma je ugotovila, da noče kuhati po tujih receptih, ampak spregovoriti v svojem jeziku. V intervjujih, na Instagramu, kjerkoli, Dominique Crenn namreč ponavlja isto mantro: »Hrana je oblika umetnosti, hrana je jezik, eden od najmogočnejših jezikov na svetu.« Atelier Crenn je odprla leta 2011 kot hommage svojemu očetu, ki je restavracije zmeraj razumel kot prizorišče komunikacije. Glavne zvezde njenega kuhanja so ribe in zelenjava.



Kot tistega, ki je najbolj vplival na njen način kuhanja, omenja chefa Olivierja Roellingerja, ki je nekoč vodil bretansko restavracijo Maisons de Bricourt v Cancalu, pred desetimi leti pa se je odločil svojo novo restavracijo Le Relais Gourmand kljub prejetim trem Michelinovim zvezdicam preprosto zapreti. Ko so pri World's 50 Best Restaurants Dominique Crenn leta 2016 razglasili za najboljšo kuharico na svetu, je bil njen prvi javni odziv oster, priznanje v po njenem mnenju seksistični kategoriji je označila kot neumno, v članku za San Francisco Chronicle pa je zapisala, da bi moralo biti vsem že zdavnaj jasno, da hrana nima spola in da so kuharsko umetnost od nekdaj mojstrili tako kuharji kot kuharice.

V pogovoru za World's 50 Best je sicer zmogla tudi nežnejše tone in razložila svoje nagnjenje k branju in pisanju poezije, ki je na koncu pripeljalo do tega, da vsak gost v Atelier Crenn dobi meni, napisan kot pesem. »Nikdar nisem razumela menijev, na katerih piše brancin ali losos v soli, jaz poskušam v pesmi povedati zgodbo, od kod prihajajo sestavine. (…) Na besede moramo biti pozorni, saj imajo velik vpliv in so res močne. Pesmi – tako kot glasba – gostu pomagajo razumeti tistega, ki jih je napisal, ponujajo mu vpogled v tuje življenje.«

Tudi lani, ko je prejela tretjo Michelinovo zvezdico in se tako pridružila elitnemu klubu, v katerem so ta hip le še Elena Arzak, Anne-Sophie Pic, Nadia Santini in Carme Ruscadella, francoska chefinja ni spremenila svoje retorike. Michelinovo priznanje razume kot izhodišče za navdihovanje drugih kuharic, da jim tudi lahko uspe, kljub gibanju #jaztudi se zadeve v kulinarični industriji ne spreminjajo hitro, pravi, tudi zato je v svoji drugi restavraciji Petit Crenn v San Franciscu uvedla večere, na katerih je predstavljala mlade kuharice, »tiste, ki potrebujejo podporo, da bi verjele v same sebe in spoznale, da jim lahko uspe karkoli«.