Skrivnosti v pospravljeni omari

Petintridesetletna gurujka pospravljanja, mati dveh deklic, se je na knjižne police in v domove ljubiteljev urejenega življenja prikradla leta 2011, ko se je s knjižnim prvencem Umetnost pospravljanja uvrstila na sam vrh najbolje prodajanih knjig v Evropi, Združenih državah in na Japonskem. Odslej so izpod njenega peresa izšle štiri knjige, s prvim januarjem iztekajočega se leta pa je na Netflixu dobila tudi lastno serijo, v kateri lično urejena Japonka priskoči na pomoč posameznikom, ki se ne znajo znebiti nereda.

Sama sicer pravi, da jo pogled na nered ne spravi v slabo voljo. Prav nasprotno jo navda z navdušenjem, saj se ji v misli takoj prikradejo različne možnosti in načini, kako bi se urejanja lahko sistematično lotila. Gre pravzaprav za umetnost krčenja osebnega prostora. Za metodo odstranjevanja in opuščanja vsega tistega, česar v resnici ne potrebujemo ali nam ne prinaša veselja. S skrbno razdelano strategijo ohranjanja tistega, kar nas bo dan za dnem osrečevalo, pa si ne uredimo le bivalnih prostorov, temveč poskrbimo za temeljito spremembo življenja samega.

Japonska Mary Poppins

Naklonjenost do urejanja in pospravljanja je prvič začutila že pri rosnih petih letih, ko je začela listati revije in kataloge za urejanje bivalnih prostorov. Že v otroštvu je kazala nagnjenost k urejeni in poenostavljeni estetiki okolja. V osnovni šoli pa je namesto na igrišču proste ure preživela v učilnicah, kjer je vestno urejala šolske knjižne police.

V osemnajstem letu starosti je začasno delala v šintoističnem svetišču, kar je delno vplivalo tudi na razvoj filozofije, na kateri temelji njena metoda pospravljanja. »Cilj pospravljanja je, da svoj dom preobrazite v sveti prostor, energijsko točko, ki na vas dobro vpliva,« pojasnjuje gurujka. Sicer priznava, da v vsakdanjem življenju ne čuti pretirane vezi do tradicionalne japonske religije, vendar dopušča možnost, da je mladostniško delo v njej pustilo poseben pečat.

»Na šintoizem ne gledam kot na religijo, temveč veliko bolj kot na povsem naravne navade vsakdanjega življenja,« pojasnjuje Marie Kondo in dodaja, da je šintoistična misel na Japonskem vpeta v življenjski slog in navade vsakega posameznika. Veselje do pospravljanja in izobraževanje sta se prepletali tudi v pozni mladosti, študij sociologije pa je zaključila z diplomsko nalogo Pospravljanje z vidika spolne politike.



​

»Čarovnija, ki spremeni življenje«

Drobna nasmejana Japonka ni zagovornica golega minimalizma, temveč privzame do materialnih predmetov prav posebno držo. Do vsakega objekta razvije nežno, animistično nagnjenje, metoda KonMari pa predpostavlja, da pospravljavec prevpraša svoj odnos do posameznih elementov v okolici. Pri razvrščanju in urejanju se tako izhodiščno pojavi vprašanje, kako se predmeti umeščajo v naš vsakdan in kaj nam pomenijo. »Nogavice jih vsak dan dobijo po grbi. Ujete so med nogo in čevelj ter vzdržijo ogromne pritiske in trenja zgolj zato, da lahko zavarujejo vaša stopala. Čas, ki ga preživijo v predalniku, je tako čas oddiha,« pojasnjuje zagovornica filozofije, da ima vse svoje mesto in vsaka stvar, ki jo je mogoče zložiti, tudi ustrezen način zlaganja.

»Premikajte se iz sobe v sobo in na vse, kar imate, poglejte z drugačnimi očmi. V kotu ste morda začeli nabirati kup stvari, za katere niste povsem prepričani, ali jih še potrebujete. Zdaj je čas, da si zastavite vprašanje, ali vam kakšna zadeva v kupu zaneti iskro veselja,« navaja Marie Kondo. Ni naključje, da za že skoraj kultno metodo stoji prav v Tokiu rojena Japonka. Kdo bi filozofijo opuščanja in minimalizma lahko razumel bolje od Japoncev? V deželi vzhajajočega sonca se za vsako dejavnostjo skriva globlji pomen, obredne rituale in življenje nasploh pa ključno zaznamujeta prav dosledna pozornost in skrajna preprostost.
 

Marie Kondo se bo počasi poslovila od zelo napornega in zahtevnega leta s knjigo za otroke. FOTO Mariekondo/Instagram

Znebite se navlake, da boste lahko kupili novo

Če te izbrana stvar ne navda z veseljem, njena usoda ne vodi nujno v koš za smeti. Stvari, ki v nas ne zanetijo iskrice veselja, lahko podarimo naprej in jim poiščemo novega lastnika. Življenjska filozofija, ki je zajeta v metodi KonMari, tako predpostavlja spremembo v načinu razmišljanja in življenja. Metoda, ki jo Marie Kondo uspešno trži kot blagovno znamko, v osnovi poudarja dvoje: odstranjevanje tistega, česar ne potrebujemo, ter pragmatično urejanje vsega, kar nam nariše nasmeh na obraz.

Letošnje zelo uspešno leto je gurujka organiziranja in poslavljanja zaključila s še eno knjižno izdajo. V sodelovanju z ilustratorko Salino Yoon je pripravila slikanico za otroke, ki najmlajše člane gospodinjstva uči, kako pospravljanje lahko prijatelje še bolj zbliža. »Moje upanje je, da bo zgodba otroke navdihnila k pospravljanju in družine prepričala, da urejen dom vnese čarobnost v njihova življenja,« je ob izdaji slikanice dejala petintridesetletna Marie.

Novembra pa je zaživela tudi njena spletna trgovina, kjer je mogoče kupiti pripomočke za dom, ki »sprožajo veselje«. Kolekcija več kot stotih izdelkov višjega cenovnega ranga je urejena v različne kategorije, vse od aromaterapije, pripomočkov za kopel in knjig do pripomočkov za kuhanje in izdelkov za dekoracijo miz. Kot je priljubljena japonska avtorica povedala v predstavitvenem videu, je trgovina KonMari zbirka njenih najljubših predmetov, ki sprožajo veselje. Veliko ljudi jo je namreč pred tem spraševalo, kaj uporablja v vsakdanjem življenju. Odprtje trgovine pa je, razumljivo, sprožilo različne odzive, saj Marie, ki si prizadeva za minimalizem in poziva, naj se znebimo nepotrebnih predmetov, obenem svoje sledilce nagovarja k temu, da naj v spletni trgovini KonMari kupijo še več.



–––
Avtorica je zaposlena v Delovnici.