Zgodba z nasmehom: Enzo Smrekar

Začutil sem težave s hrbtom, in sicer v času, ko je bilo to še popolnoma nepričakovano – pri štiridesetih. In zato sem se vpisal v fitnes. Trikrat do petkrat na teden sem treniral, znatno sem povečal težo na račun mišic, maščobe so skopnele. Prav tako kot so skopnele težave s hrbtom.

Nagnjen sem k temu, da če se nečesa lotim, to poskušam razumeti do zadnje podrobnosti. In ko sem začel redno vaditi, sem popolnoma spremenil sistem prehranjevanja. Izobrazil sem se v tem, kako se trenira, kakšni so cikli, kako paziti na regeneracijo ... Kako je z vnosom beljakovin, hidratov. Veliko literature sem pridobil in jo predelal.

Vsak dan opravim vsaj polurni trening. Brez tega ne gre in postalo je del obvezne rutine! Včasih moram sicer improvizirati, a sklece in počepe lahko delam tudi v hotelu, ki nima fitnesa.

V poslovnem svetu je pomembno, da si fit. Veliko potujem, tudi po prostorih nekdanje Jugoslavije, kjer je še vedno živa neka druga poslovna kultura; sestanki v zakajenih prostorih, dolga in naporna (k sreči čedalje manj) poslovna kosila, in ne ostane mi drugega, kot da to uravnotežim z gibanjem, z vadbo.

Bil sem predsednik in soustanovitelj športnega društva No limits na Obali, kjer smo za tiste čase združevali nekoliko drugačne športe. Deskanje, letenje z jadralnim padalom – kar sem nekoč zelo rad in veliko počel, stoječi vodni skuterji ... V tistem času so to bili še alternativni športi, danes pa so nekateri od teh že zelo »main stream«. A takrat smo bili med prvimi in orali ledino.

Zakaj ne tečem? Malce zato, ker nimam težav z debelostjo in nimam te potrebe, da bi z dolgotrajnimi kardiotreningi kuril maščobe. Tudi sicer imam srčni utrip v mirovanju na 50. Ko nekaj fizično počnem, želim, da se takrat dogaja, da moram biti nenehno pozoren in se hitro odzivati. Zame je idealna kardiovadba vožnja z gorskim kolesom, najraje po gozdni poti navzdol. Ko gre za hitrost, ko se sprošča adrenalin in moram hitro reševati krizne situacije. Če ne odreagiram hitro, vem, kaj sledi. Skoraj kot v službi.

Poleg tega mi tek ne izklopi razmišljanja. Vklopi ga! Pri teku se vse odvija v ustaljenem ritmu in takrat imam čas za razmišljanje. Za mene, ki sem ves čas v nekem miselnem pogonu, to ni dovolj sproščujoče. Potrebujem aktivnost, ki je tako zahtevna, da ne morem razmišljati o ničemer drugem kakor o tistem trenutku.

Zadnja leta imava z ženo več časa tudi za prostočasne aktivnosti, hči je namreč že odrasla in študira v tujini. Tako sva se letos ogrela za supanje na morju, a najraje v zahtevnejših razmerah. Iskala sva nekaj, kar lahko počneva tudi v vročih poletnih mesecih, in sup se je izkazal za odlično izbiro.

Občutek imam, da bi mi kajtanje šlo dobro od rok. Rad imam morje, občutek za veter imam iz jadralnega padalstva in vem, kako v zraku upravljati padalo. Veliko let sem le deskal. Kajtanje je na neki način kombinacija tehnik, ki sem jih že počel. Bo pač treba nameniti en dvotedenski dopustu temu, da se bom naučil osnov, potem pa vaja in trdo delo.

Nekaj let sem bil tudi strasten igralec golfa, zmagal sem kar na nekaj amaterskih turnirjih in HCP uspešno zniževal. Ker sem jutranji tip, sem bil že ob sedmih na igrišču v Arboretumu in do devetih že odigral devetko. No, tega trenutno ne utegnem. Vem pa, da se bom lahko vrnil v bolj aktivno igranje kadar koli, ker je to šport za vse starosti. Za užitek in sprostitev grem včasih še vedno za kakšno uro vadit udarce, da ne izgubim občutka.

Nisem eden tistih ambicioznih staršev, ki želijo za vsako ceno iz svojih otrok narediti olimpijske zmagovalce. Kar pa ne pomeni, da hčerke nisva z ženo že od otroštva vzgajala tudi v športnem duhu, najprej v Narodnem domu, kjer je razvila osnovno motoriko, hitro je začela smučati in pozneje je plesala v Kazini. Ves čas se je ukvarjala s športom, a pomagala sva ji razvijati tudi njeno umetniško plat. In zrasla je v zdravo dekle.

Za otroke je absolutno pomembno, da vzorce, ki jih pridobijo tudi skozi šport (vztrajnost, predanost, premagovanje ovir), osvojijo zelo zgodaj. Šport je eden od pomembnih zgledov o tem, kako se funkcionira v življenju, kaj pomeni vztrajnost, kaj pomeni delo, sodelovanje, premagovanje ovir ... ni pa edini! Otroci tako v družini kot v okolju sprejemajo vse vzorce in zglede. Zato nič ne pomaga, če ga silimo v šport, doma pa starši ležijo na kavču, pijejo, kadijo in imajo 20 kilogramov preveč.

Nisem eden tistih, ki menijo, da je časa čedalje manj. Vedno ga je 24 ur na dan. Bolj je pomembno to, kakšne so naše prioritete in čemu bomo namenili svoj čas. Zato ni izgovora, da ni časa za šport. Čas se namreč vedno najde, če je dovolj velik motiv.