Ženski protinapad na Aškerca, 2. del

V publikaciji Zgodovina za vse, ki je izšla leta 2004 pri Zgodovinskem društvu Celje je dr. Borut Batagelj, zdaj direktor Zgodovinskega arhiva Celje, objavil sijajen zapis z naslovom Ali naj ženske kolesarijo, s podnaslovom Kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Sijano branje.



Objavljamo ga v nadaljevanjih, za vse, ki vedo, da se žensko kolesarjenje pri nas ni začelo sama po sebi in brez težav…
 

Pro et contra

Koliko misli in koliko izhodišč nam je servirai anonimni Antikolesarjevič! Zdi se, da Aškerc s svojim podpisom ni hotel tvegati, da bi se sam javno postavili na pranger kolesark. Kot Antikolesarjevič  je tako hkrati zameglil tudi svoj osebni odnos do žensk, ki ga ne bi mogli označiti ravno kot območje njegove izpolnjene sreče.

Toda njegovo življenjsko izkušnjo z nasprotnim spolom oziroma še bolj sodbe o psihološkem orisu njegove osebnosti raje na tem mestu prepuščam komu drugemu. Razloge za njegovo »izsiljeno naglašanje moškosti«, kot ga je označila Marja Boršnik, bom iskal zgolj v družbenih in zgodovinskih okoliščinah na prehodu v dvajseto stoletje. Še kako prav mi bosta ob vsem tem prišla tudi dva neposredna odgovora na Antikolesarjevičevo polemiko.

Anonimna kolesarka mu ni ostala prav nič dolžna in je obžalovala, da je šele dva tedna zatem - ker ji lepi dnevi pač niso dali prijeti za pero, medtem ko bi počivalo njeno kolo - pripravila odgovor. Pod psevdonimom, kakopak, Kolesarica, in z naslovom Dame smejo kolesariti.  

Dva dni zatem pa ji je s feljtonom Kolesarice pritegnil še Fran G-č. Aškerc je zatem utihnil, saj je bržčas kmalu spoznal nesmisel nadaljnje polemike. Današnjim ušesom zelo zanimiva časopisna polemika tako daje mojemu prispevku pripovedni okvir, znotraj katerega bom poskušal v razumljiv kontekst umestiti problemsko gledanje na paleto tematik, ki se navezujejo na žensko kolesarstvo v tedanji družbi kolesaric in antikolesarjevičev.
 

Kolo in njegova zaznamovanost v družbi

Ko se je kolo v Ljubljani prvič pojavilo v poznih šestdesetih letih 19. stoletja, je nosilo stigmo nemštva. Z njim naj bi se namreč kratkočasili bogatejši ljubljanski Nemci oziroma ustavoverci, ki so kolesarjenje doživljali bolj kot modno muho. Feljtonski zapis Velociped Studien v Triglavu leta 1869 razkriva zgolj znanstvenofantastične slutnje, kaj vse bi kolo kot nov in enostaven izum utegnil revolucionarnega prinesti. Med drugim v svoji jasnovidnosti napoveduje tudi, kako bodo po promenadi vrtele pedala mestne dame. Očitno je bilo še prezgodaj za dame, kot je bila naša Kolesarica.



Doba kolesa, ki se je čez četrt stoletja že začela neskromno razglašati za novo stopnjo civilizacije, še ni uspela dovolj krepko potrkati niti na moška vrata. Šele za zadnje desetletje 19. stoletja lahko pri nas trdimo, da je vstopilo v »znamenje dveh koles«. Kolo tedaj postane »iz zasramovane igrače nekajsnobovskih športnih ljubiteljev le v nekaj letih vozilo, kije razvoj individualnega masovnega prometa uvedlo v kulturni in gospodarskifaktorprve vrste«.

Ženska si že iz praktičnih razlogov, da ne govorimo o družbenomoralnih nazorih, kolesa ni uspela prisvojiti. Prvotne številne izvedbe koles so prinašale preglavice tudi moškim, vsaj dokler ni na pragu devetdesetih let tudi pri nas zavladalo t. i. nizko, »safety« kolo. Z gotovostjo lahko rečemo, da so tehnične izboljšave kolesa, ki so prinesle na eni strani udobje, na drugi pa varnost, pripeljale do kolesarskega razcveta »fin de sieda«. Sodobni viri povzemajo, da se je šele z uvedbo nizkega kolesa {Niederrad) vzbudilo v ženski veselje vrteti pedala.

Pogum, kakršnega je ženska potrebovala za visoki velociped, na industrijsko oblikovanem, okretnem in njenemu spolu adaptiranem kolesu z učinkovitimi zavorami in zračnicami, ni bil več potreben. Veliko mero poguma so morale kolesarke, kot je bila naša Kolesarica - »Dobro vem, da nekaterniki majejo z glavami, videči me na kolesu, češ: »Glej jo, glej! Ta tudi! - treba ji je!«, hraniti le še za opazke antikolesarjevičev.

 
***
Dr. Borut Batagelj, priredil Primož Kališnik