Zanimivo je, kako se ljudje na različne načine spopadamo z obdobji stresa

Kakšno obdobje je v službi res zahtevno. Kot da ne bi bil že dovolj projekt leta, zaradi katerega ostajaš v službi krepko po koncu delovnega časa, si tvoja bližnja sodelavka izpahne ramo.

Moja prijateljica Strava

Seveda jo prijazno nadomeščaš. Hkrati v ekipo dobiš novo sodelavko, zaradi katere moraš na drugačen način izkazovati svoje mesto in znanja.

Za piko na i pa tvoje delo, ki je sicer namenjeno podjetju, do zadnjega trenutka ne zanima nikogar drugega in si praktično od začetka do zadnjega trenutka v njem čisto sam.

V iztekajočem se tednu bi lahko zajokala čisto vsak dan. Bi, res bi. A sem se odločila  drugače. Odločila sem se, da se potrudim, tudi preko svojih zmožnosti. Včasih je bil nasmeh bolj grenak, a mislim, da mi je uspelo. Tudi zaradi redne športne aktivnosti.

Zanimivo je, kako se ljudje na različne načine spopadamo z obdobji stresa. Nekdo se verjetno povečanemu obsegu dela povsem posveti, svoje življenje podredi službi, vsemu ostalemu zmanjša pomembnost in tako brez večjih težav, a s spremembo prioritet, opravi vse svoje delovne naloge.

Nekoga drugega povečan stres na delovnem mestu vznemiri v tolikšni meri, da svojo umiritev še bolj išče v hobijih, tudi v rekreaciji. Kljub celodnevnemu delu niti enkrat ne izpusti svojih ustaljenih terminov za vadbo. Čeprav se zdi, da prestopa meje svojih zmogljivosti in da mu pomanjkanje počitka lahko škodi. 

Tretji le komaj sledi delu, ki se mu kopiči. Vse skupaj ga spravlja v veliko nezadovoljstvo, zaradi česar mu zmanjkuje volje tudi za prostočasne dejavnosti, nejevoljo pa prenaša tudi na svoje bližnje in prijatelje.

Nov trenutek, rojen v Ratečah

Ali veste, kako v takih trenutkih ravnate vi? In kaj je v resnici priporočljivo? Verjetno je to res odvisno od vsakega posameznika. Nekdo takrat, ko je živčen, potrebuje več počitka, drugega v največji živčnosti in skrbeh npr. telesna aktivnost pomirja. Najbolj pomembno je, da vsak zase ve, kaj mu ustreza. Prav je, da se (s)poznamo in da prisluhnemo zahtevam svojega telesa in duha.

Nekoga drugega povečan stres na delovnem mestu vznemiri v tolikšni meri, da svojo umiritev še bolj išče v hobijih, tudi v rekreaciji. FOTO: Polona Strnad 

Če nam v že tako napornih dnevih prija počitek in bi nam aktivnost lahko celo škodovala, si vzemimo malček premora. Če pa nam prav šport pomaga pri tem, da se odločneje in celo uspešneje pregrizemo čez delovne obveznosti, se zanj seveda potrudimo. A vedeti moramo, da nismo ravno olimpijski in da je zaradi stresa naša koncentracija lahko manjša; v takih obdobjih si izbiramo aktivnosti, ki niso nevarne.

Sama se v zahtevnejših službenih obdobjih rešujem z redno športno aktivnostjo. Čeprav mi zmanjkuje moči in volje, velikokrat tudi časa, saj se uspešnost izvedbe meri v minutah, se potrudim. Tako se kdaj zjutraj, še povsem neprespana in utrujena, z vsemi oblekami, kozmetiko ter zajtrkom in kosilom odpravim v gym. Ničesar ne smem pozabiti, ker popravnega izpita ni. Čisto razštelana stopim na oder, kjer se zbiramo sotrpini.

A zjutraj je prednost ta, da nas je večina takih. Zjutraj si normalen, če si čuden. V resnici ni pomembno, ali samo gledaš grdo, imaš zaspane oči, zehaš vsako minuto, jokaš v srcu in imaš v glavi še tisoč skrbi; če imaš vse, si enako čuden kot tisti, ki ima le eno. Zato je malo lažje. Zato brez težav začneš in nadaljuješ z vadbo. Zato brez težav opraviš tudi čez najtežje vaje. In zato trening končaš v največjem veselju.

Šport navdihuje. Bodri in prepričuje, da se da. Ko je glava, lahko tudi srce, že povsem na tleh, te šport dvigne. Namesto žalosti prinese veselje, namesto skrbi prinese srečo in namesto neuspeha uspeh. In šport združuje. V skupnem delu in ciljih izboljšuje odnose in povezuje. In iz posameznikov, kakršnih koli že, naredi ekipo. Po navadi razbremenjeno, zadovoljno in pripravljeno na nov dan. In tudi malček bolj zdravo.

Stresu se na žalost največkrat ne moremo izogniti, lahko pa se odločimo in ga preigramo. Tudi s športom. Za našo dobro voljo, veselje, srečo in ne nazadnje naše zdravje se moramo kdaj pa kdaj še bolj potruditi.