Zabijanje žebljev v krsto našega zdravja

Kraljujemo kot edina žival na svetu, ki je dovolj pametna, da si naredi svojo hrano. In hkrati dovolj neumna, da jo tudi poje.

Evolucija človeka na Zemlji: 2,5 milijona let, stisnjenih v en dan oziroma 24 ur. Ob 5.00 zjutraj začnemo uporabljati orodje, ob 10.00 ogenj ter nato vse do 23.53.30 živimo kot lovci nabiralci. In ni nam bilo lahko, na nas so prežali zveri, bakterije in virusi, okolje je bilo neizprosno, hrane ni bilo veliko.

Jedli smo vse, kar nam je prišlo pod prste, od gomoljev do zelenjave in sadja, iztrebili smo precejšen delež velikih živali, nismo se branili tudi tistih najmanjših, žuželke smo jedli, če je le bilo mogoče, za sladki med smo se bili pripravljeni pustiti popikati do krvi. In če je bila sila, smo se lotili tudi drug drugega. Skratka, jedli smo vse od A do Ž, saj nas je evolucija naučila optimalne prehranske strategije, ki je omogočala preživetje v takem okolju − s čim manj truda do čim več energije.

In še nečesa pomembnega nas je naučila evolucija. Tako kot nam dandanes ekonomisti in bančniki pridigajo, da je treba zaradi različnih tveganj naše vlagateljske portfelje razpršiti, tako nas je tudi evolucija naučila razpršiti tveganja pri prehranjevanju. Od tod naša naravna nagnjenost k iskanju novitet pri prehrani, prek katere imamo zagotovljen zadosten vnos vseh potrebnih mikrohranil in razpršeno breme toksičnih substanc.

Nekako bi lahko upravičeno pričakovali, da lahko istovrstna hrana dan za dnem vodi v pomanjkanje hranil, razne preobčutljivosti ter preobremenjene mehanizme detoksifikacije. Zato so naši možgani narejeni tako, da nas nagradijo za diverzifikacijo tako hranilnih snovi kot tudi možnih strupov. Mogoče malce ironično, vendar je nekoč večina stvari z zmožnostjo hitrega končanja našega življenja prihajala iz rastlinskega kraljestva, ne pa iz vrst zveri, ki so se iz plena spremenile v lovce.

Potem pa smo se po 99,5 odstotka našega časa na Zemlji začeli ukvarjati s poljedelstvom in živinorejo, dobrih šest minut pred polnočjo. In z njima prvi problemi, prve kronične bolezni, postali smo manjši, temelji naše prehrane pa so postajali čedalje bolj odvisni samo od tistih nekaj monokultur, tistih nekaj vrst živali. Sladkor 15 sekund pred polnočjo, industrijska revolucija sedem sekund pred polnočjo ter McDonnald's ob 23:59:58 pa so začeli zabijati žeblje v krsto našega zdravja.

In tako smo zdaj, opolnoči, v okolju, na katero nismo prilagojeni. Naša nekoč odlična programa »S čim manj truda do čim več energije« in »Tole moram še tudi poskusiti« sta nam v zadnjih nekaj sekundah prinesla prehransko industrijo, ki jo skrbi vse kaj drugega kot naše zdravje in dobro počutje. Tako kraljujemo kot edina žival na svetu, ki je dovolj pametna, da si naredi svojo hrano. In hkrati dovolj neumna, da jo tudi poje.

In kaj zdaj? So priporočila »Več se gibaj in manj jej!« sploh smiselna glede na njihovo neučinkovitost v boju z plazilčjim delom naših možganov? Nekateri programi so nas še nedolgo tega delali uspešne, zdaj pa predstavljajo izziv, na katerega moramo odgovoriti z našimi racionalnimi možgani. Je mogoče spet čas, da začnemo sami raziskovati?

V naših kuhinjah, in ne v laboratorijih prehranske industrije, kjer le spreminjajo deleže sladkorja, maščob in soli. Prava hrana, začimbe, olja in različne metode priprave pomenijo nešteto možnosti za zadovoljitev naših sistemov nagrajevanja. Skrajni čas je, da sprejmemo naslednje dejstvo − smo več kot uspešen rezultat miljonov let evolucije in spodobilo bi se, da se začnemo tako tudi obnašati!

***
Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.