Vzpon na Mortirolo z lažje strani

Noč v Ponte Di Legnu ni bila ravno tiha. Mimo hotela je tekla dokaj bučna reka, bobnenje se je slišalo, kot bi bili pri kakšem slapu. Sem se že prejšnji večer spraševal, kako lahko tu ljudje živijo. Pa dobim odgovor, da se pač navadijo. Sem pa imel tekom noči občutek, da močno dežuje. Še v sanjah sem dobil občutek, da tako močno dežuje, da bodo poplave.
 
Urnik tega dne je bil podoben prejšnjemu, zmenjeni smo bili, da nekje ob devetih začnemo vzpon za ta dan. Torej vzpon na Mortirolo, kateri bi naj veljal poleg Zoncolana za najbolj brutalnega v Italiji oz. na Giru.

Napor prejšnjega dne je pri meni že pustil manjše posledice. Noge so malce pekle, ampak povzpeti se na Mortirolo pa je že čast, morda za take kot sem, kateri ravno ne hodijo veliko po svetu, pa življenjski cilj. Seveda nisem imel pojma, kje leži Ponte Di Legno in kako bo vse potekalo. Moja površnost se je ponovno izkazala…
 
Po krajših pripravah smo preverili vso opremo, si dopolnili zaloge pojače, vzeli s sabo nekaj energijskih ploščic… in po dogovoru smo trije vseeno počasnejši od ostalih (dobro, jaz sem izstopal po počasnosti, kar pa niti ne čudi) krenili proti Monnu malce prej od ostalih.

Koliko ne vem, je pa bila to dobra odločitev. Za začetek smo imeli šestnajst kilometrov več ali manj spusta in odcep za vasico Monno se je hitro prikazal… in zaviti je bilo potrebno desno. Takoj serpentina, naklon sicer ni bil hud, vreme je bilo idealno, tam okrog pol desetih še ni bilo prevroče, čeprav je bilo nebo jasno, brez oblakov.

Preberite še: Dvakrat na Stelvio in Kolesarski izlet do jezera Cancano
 

Ni šlo po bližnjici

Ni preteklo veliko časa in že nas ujamejo »naši«, prednjačila sta Smiljan in Sebastjan, nekoliko za njima pa Tilen in Dejan. Ja, solidno so se zagnali v hrib, o čem takem sam lahko samo sanjam. Dobro, sam sem se posvetil svojim problemom in ti so bili, da je postajalo težko. Naklonina ni bila ravno enakomerna, vmes je dobro »navrtalo« in potrebna je bila prva pavza. V Monnu nam navigacija pokaže neko bližnjico, jo mahnemo med hišami po eni ozki ulici navbreker. Namesto okoli in seveda je bila bližnjica hudo, hudo strma. Uh… bo šlo do vrha tudi še po teh nepredvidenih naporih? Po nekaj kilometrih si privoščimo prvo pavzo, pa je prišla druga… Igor in Bojan sta odkolesarila nekoliko naprej in obljubila, da me počakata.


 
Se mučim, mučim… od njiju pa niti sledu. Naenkrat se cesta zravna, prikolesarim do neke planotice in tudi do mesta, kjer je iz skal tekla čista voda. Ampak do nje nisem mogel in moral sem naprej. Sem pa imel srečo, čez kakšnega pol kilometra ponovno vir sveže pitne vode in tokrat izkoristim priliko, si natočim nekaj vode v bidon. Preveč ni bilo pametno, kajti potem bi moral vleči v hrib še dodatno težo. Moral sem naprej, prilezem do začetka nekih serpentin in tam me čakata sotrpina. Zelo sem bil začuden, da sta me čakala pod strmim vzponom.

Seveda se ustavil nisem, kajti potem bi pa res težko spravil sebe ponovno v pogon. Ta del je bil najtežji, točno ne vem, vendar je bilo kakšnih deset serpentin in strmina je bila brez pardona okrog 14%. Vnaprej smo vedeli, da je tista gostilna, restavracija nekako vrh in ta motiv se je nezadržno bližal. Ovinki oz. serpentine so se počasi nehali… do samega cilja oz. vrha Mortirola je bilo potrebno prekolesariti še kakšnega pol kilometra, bolj po ravnem in komaj sem čakal, da zagledam ta legendarni vrh.

 

Mortirolo, kolesarsko kolo ...

 
Vzpon na Mortirolo smo opravili po lažji varianti, ta vzpon ni bil iz smeri, katero so vozili na letošnjem Giru. Vseeno, neko olajšanje, mali ponos, da sem s temi kilogrami in leti vseeno prilezel gor. Na vrhu nas je že čakal naš vodja, popili smo malce koka kole, pojedli neko pecivo in opravili fotografiranje. Bilo je že solidno vroče in potrebno je bilo peljati še dol. Dogovorimo se, da se ponovno ustavimo pri spomeniku znamenitega italijanskega kolesarja in hribolazca Marca Pantanija. Dol je šlo po svoje lažje kakor gor, to seveda ni skrivnost, ni pa bilo enostavno. Zavore so bile najvažnejši del kolesa.



Igorju so disk zavore solidno »žagale«, vmes, ko sem bil za njim sem ga zbadal, da mu pripeljem ves les, da ga požaga za parket. Cesta navzdol je bila strma, ozka, na trenutke slabe kvalitete, tu in tam so gor lezli še drugi kolesarji in tudi kakšna kolesarka. Potrebna je bila velika previdnost, neke hitrosti si nikakor noben ni mogel privoščiti. Kakor je bil dogovor se ustavimo pri spomeniku in naredimo nekaj fotografij. Tako Igorjevi diski, kakor najine navadne zavore se vmes ohladijo… pa ponovno navzdol. Nekaj ovinkov je bilo naklonine okrog 18%, ravni deli ceste so bili kratki in zaviranje je bila glavna dejavnost spusta. Ponovno smo ustavili, kajti vsaj moji obroči so bili tako vroči, da bi verjetno počila zračnica. To sem enkrat že videl pri kolegu, ko sva se spuščala z Vršiča in bolje… malce počakati, kakor menjavati gumo.
 
Proti koncu spusta sem nato krenil prvi, si pridobil nekaj prednosti (dirkali seveda nismo, drži pa, da sem v spustih kar soliden za razliko od vzponov) in bedarije so mi ponovno hodile po glavi. Kakor imam v navadi, ko se vozim s pajdašico, se skrijem že skoraj na koncu spusta za neko hiško in čakam…


 

Štimi sprašuje

Bojan pripelje mimo, me vseeno opazi, seveda pa se ni ustavljal. Preteklo je kar nekaj časa predno pripelje Igor, se zapodim za njim in ga hočem pred enim ovinkom malce prestrašiti… pa mi ni uspelo, kajti Igor je imel skorajšnje bližnje srečanje z nekim traktorjem in mu za hece ravno ni bilo. Konec spusta sicer ni bil po uradni trasi, nekako smo zgrešili neki ovinek, vendar to niti ni pomembno. Po ovinkih smo prilezli do oznake za vzpon in spodaj v mestecu Vernuga nas pričaka Klemen z vprašanjem, če rabimo kaj iz zalog. Mislim, da nismo rabili nič, dobimo informacijo, da je do Bormia kakšnih 30 kilometrov in da se cesta kar solidno vzpenja.

Za nagrado bomo dobili še kakšnih šesto, sedemsto višinskih metrov. Torej skoraj en Vršič kot češnja na tortici. Šele tu je meni postalo jasno, čemu se je Klemen prejšnji večer z nami peljal dalje in ne tu gor. Zaradi ozke in zelo strme ceste, zelo zavitih ovinkov in verjetno nasproti dirjajočim kolesarjem in kolesarkam kar nevaren.
 
Neke sile ni bilo, sonce pa je solidno pripekalo, meni je Garmin pokazal, da je okrog 35 stopinj… Kaj, ko bi šli na kakšno pijačo. Eno pivo vendar ni greh. Kar hitro, po slabih petih kilometrih… mislim da v Tiolu vidimo primerno mesto ob cesti, se malce vsedemo in si res privoščimo zasluženo pijačo. Opazimo enega dečka črne polti, da se vozička gor in dol po ulici po tisti vročini in postajal je kar zanimiv. Seveda nismo ugotovili, je koga iskal ali treniral, da bi po nekaj letih postal kolesar. Črnci so med kolesarji seveda redki, niso pa več neka velika posebnost na profesionalnih dirkah.


 
Preostalih 25 kilometrov se je vleklo kot bi moral stran od hudiča nositi velik in težak križ, sonce se zaradi nas ni skrilo, kakšnih 10 km pred Bormiom smo morali premagati še zadnji, zahtevnejši vzpon. Cesta široka in naklonina se nekako skrije, občutek imaš, da je dokaj ravno, kolo pa ne gre nikamor. Sam sem že občutil, da me noge pečejo, kar je znak, da se je nabrala mlečna kislina v mišicah. Kljub vsemu je bil dan uspešen, z Igorjem sva v Bormiu nakupila nekaj daril za domače.
 

Ta dan smo prvič imeli priliko že pred večerjo, da se malce vsedemo pred hotelom in kaj podebatiramo. Načrta za naslednji dan ponovno nisem poznal, tudi spraševal nisem… mogoče celo bolje, da nisem preveč študiral, kako bo, bo težko, bo lepo, kje bomo…

Preberite še: Dvakrat na Stelvio in Kolesarski izlet do jezera Cancano

 
Dušan Dundek je kolesar, fotograf, košarkaški sodnik in Poletov kolesarski poročevalec iz Prekmurja ... in okolice.