Vuelta 2019: Komentar prvega tedna

Od 176 kolesarjev na Vuelti, so samo štirje zmožni zmagati v skupnem seštevku. Potem sledijo še trije, ki tudi lahko zmagajo, če se jim prekrižajo še ne prekrižane zvezde sreče in …
Na startu je bilo 22 ekip, samo 5 jih ima kolesarja (tudi dva), ki lahko zmaga na tritedenski dirki. Nekoč, ne dolgo nazaj, Francozi niso imeli kolesarja, ki bi lahko bil med prvimi desetimi na Touru, zato so kupili Tadeja Valjavca.

Ozek krog je še ožji

V Sloveniji pa imamo zdaj dva, ki sta sposobna zmagati na tritedenski dirki, no, za Pogačarja se še ne ve, če spada zraven, ampak če poslušamo strokovnjaka, kot je Andrej Hauptman, potem je Tadej drugo ime poleg Rogliča. Tako majhna dežela in taka srečnica, da ima kar dva kolesarja, ki lahko zmagata na eni izmed treh tritedenskih pentelj. Drži pa tudi, da smo zelo dogo čakali oz. da smo končno dočakali, da je tudi Slovenija prišla na vrsto.

Zakaj so tritedenske dirke tako pomembne? Pomembne so zaradi pokroviteljev in oglaševalcev na dirki, zato so si jih tudi izmislili, dobro je tudi za kolesarstvo, ker se vzdržuje tradicija, za kolesarje pa ni dobro, ker, če bi bilo dobro za kolesarje, potem bi bilo več takih, ki bi bili zmožni zmagati na tako dolgi dirki. Podobno je za posamično vožnjo na čas; kolesarji se je otepajo, če se le da. Zakaj? Zato, ker je to prekleto težka disciplina.

Zakaj ni kolesarjev za tritedenske dirke? Zato, ker je to peklenska disciplina, zato, ker moraš imeti drugačno telo, zato, ker je telo od boga poslano, zato, ker se moraš staršem zahvaliti za gene. Resnica pa je ta, da med kolesarji kroži fama, da za tritedenske dirke moraš imeti »pumpo«, da se reče, torej, če nisi rojen s pravimi geni, nisi pravi. Seveda je to zmotno razmišljanje in ni to ne drži.


Torej, kolesarji, ki so sposobni zmagati na tritedenski dirki je zelo ozek. Zato je tudi mučno gledanje enih in istih, kako se pretegujejo čez vseh 21 etap. Za Slovence je trenutno to zelo v redu, kajti gledati Rogliča, kako pometa s konkurenco, je zares doživetje. Končno smo dočakali, da je v ta hermetično zaprt svet parih držav prišel tudi kak Sagan, Kwiatkowski, Roglič, Carapaz, Pogačar, na obzorju so celo Madžari in Romuni … Kolumbijce ne bomo šteli med egzote, Ruse tudi ne, čeprav po Menčovu nimajo kolesarja, ki bi lahko vsa dišal po zmagi na Giru, Touru ali Vuelti.


 

Prikrita zmeda ali nelogičnost

Da bi bila stvar še bliže prepadu, je še vedno trdna volja organizatorjev, da je zmagovalec etape sam na odru za zmagovalce, to pomeni, da se nagrade za drugo in tretje mesto na slavnostnem odru ne podeljujejo. Zakaj, kako je to mogoče, ko pa je tritedenska dirka pravzaprav dirka v dirki. Zelo ozek krog kolesarjev dirka za skupni seštevek, vsi ostali pa za zmago v etapi, če posplošim, na Vuelti se trenutno poteguje sedem kolesarjev za končno zmago, vsi ostali, se pravi njih 169 pa za etapne zmage. Resnica je ta, da je veliko takih vmes, ki se ne čutijo zrele niti za misel o zmagi v etapi, kaj šele za skupni seštevek, na dirki so zato, da pomagajo takim, ki to zmorejo ali mislijo vsaj, da zmorejo. In še to, kako je lahko cenjena zmaga v etapi, ker se dobro ve, da če ni šprinterska, potem, si šel v beg zato, ker nisi nevaren za skupni seštevek. Seveda, roko na balanco, za kolesarja je vsaka zmaga zmaga, ker sistem veleva, da je to dobro, opazovalci menimo drugače in se sprašujemo, koliko časa nas bodo še vlekli za nos s takimi dirkami? Verjetno, da še dolgo, nekje sem prebral, da Parižani že dolgo ne gledajo Toura, ker razmišljajo na tak način. No, jaz jim ne verjamem, verjel bom, če bodo enakega mišljenja potem, ko končno na Touru zmaga spet Francoz.
 
 

Čuden šport je kolesarstvo

Ampak vrnimo se na letošnjo Vuelto in komentirajmo ta fantastični prvi teden, ki se je tako klavrno začel za Rogliča in Pogačarja in ki se je odlično končal za oba. Spet smo zraven padcev tabujev. Roglič ni dirkal slaba dva meseca, a je že prvi dan ujel tekmovalni ritem. Drži, da je prvo dirko po premoru končal na asfaltu, a je vstal in nadaljeval, naslednji dan pa je bilo videti kot, da je prišel ravno iz neke hude dirke, ves močan, ves napet in skoraj najhitrejši. In vendar, ko govorimo o Rogliču tudi stalno ponavljamo, da pri njem ni nič normalno, vse spada pod fenomenalno. Kot da za Slovenijo ne zadostuje en fenomen, ne, mi imamo dva fenomena. Ta drugi je Tadej Pogačar, kmalu bo štel enaindvajset let, a je že kot neka kolesarska ikona. Vse teorije so padle v vodo; za profesionalni svet moraš biti pripravljen, ne smeš hiteti vanj, potrebuješ izkušnje, trening, ne moreš preskakovati časa, kolesarstvo je šport, ki se jemlje z malo žlico in to dolgo, dolgo.



Pogačar je star dvajset let in ti zmaga v etapi na Vuelti, in to najtežjo, neki Belgijec Remco je star devetnajst let in ti zmaga v kronometru in to kar na evropskem prvenstvu, no Bernal je že »moški« pri triindvajsetih in je letos zmagal veliki Tour. Ampak, vse to je odlično, če so Slovenci zraven. Valverde je svetovni prvak in šteje devetintrideset let, leta 2013 je na dirki po Španiji zmagal (v skupnem seštevku), triinštiridesetletni (43) Chris Horner. Torej kolesarstvo je šport, v katerem se enakovredno merita devetnajstletnik in triinštiridesetletnik. Če to ni čuden šport. Pred Vuelto je Andrej Hauptman, trener (direktor ekipe, se reče v profesionalnem svetu) pri moštvu, v katerem vozi Pogačar in slovenski članski selektor, na vprašanje do kam lahko seže Pogačar, odgovoril, da je še mlad, da ga bodo po deseti etapi poslali domov, da se spočije za jesenske dirke. Ko sem ugasnil diktafon, je (ni rekel offrecord) rekel; razen, če ne bo v majici. To je rekel s hudomušnim nasmeškom. Kaj je mislil s tem ste videli v deveti etapi. Res je, da deseta šele sledi, vendar, ne morem verjeti, da ga bodo po kronometru poslali domov. Ne morem pa tudi verjeti, kako, da niti tvoje lastno moštvo ne ve, kako dober si!


Zavedanje, da Roglič in Pogačar pripisujeta slovensko kolesarsko zgodovino, je enkratno. Kam bosta premaknila mejnike? Močno upam, da do samega vrha, do Toura, Elizejskih poljan, do rumene majice. Da bosta še prej zakoličila Vuelto, Giro, svetovno prvenstvo?

Slovenci niso sami, tudi Kolumbijci so na pohodu (spet). Celo Irci so kazali svoje sposobnosti, v prvem tednu so imeli nosilca rdeče majice in zmagovalca šprinterske etape. Lani so na vseh treh tritedenskih dirkah zmagali Britanci, bodo letos Južnomeričani?
 

Rogličev kronometer bo odločilen

Vsi ga čakamo in upamo, da bo Roglič pometel s konkurenco. Vuelta je že nekaj let klancarski festival in res je škoda, da niso trasirali gorskega kronometra. Na začudenje vseh je letošnja posamična vožnja na čas ravna kot palačinka in dolga kar 36,4 kilometra. Nočna mora za klancarje, praznik za Rogliča.  In kdo je v prvem tednu pokazal največ? Roglič, Pogačar, Lopez, Quintana in Valverde. Seveda, če mislimo na končni skupni seštevek. Če razmišljamo še o drugih, potem moram spomniti na Angela Madraza, to je bil njegov najboljši teden v karieri.
 

Roglič in Pogačar nista sama

Na dirki so še Luka Mezgec, Luka Pibernik in Domen Novak. Mezgec je iskal priložnosti v treh etapah, a mu ni uspelo unovčiti vrhunske forme. Pibernik skoraj ni bil opažen, Domna pa smo v majici slovenskega državnega prvaka prvič zagledali ravno v deveti, najtežji etapi, tudi njemu ni uspel beg.