Vključenost otrok v šport in zgodnja specializacija. Da ali ne

Vsakršna oblika gibanja, ne glede na to, ali gre za organizirano gibalno/športno aktivnost ali prosto igro, ima pozitivne učinke na gibalni razvoj otroka. Vendar pa otrok z zgodnjo specializacijo ne pridobi širine gibalnih kompetenc, posledično ima lahko negativne posledice tudi na zdravje posameznika. Zelo pomembno je, da v predšolskem in zgodnješolskem obdobju preizkusi različne vrste gibanja, ki bodo temelj za izbrani šport.



Pomen športa oziroma njegova definicija je poznana. Šport opredeljujejo pravila, ki so znana vsem udeležencem, in zanj velja, da temelji na tekmovanju. Za marsikoga je način življenja. Za druge način preživljanja prostega časa. Takrat ne moremo govoriti o športu, temveč o obliki gibalne/športne aktivnosti. Ko govorimo o tej, v ospredje ne postavljamo tekmovalnosti in splošnih pravil, ampak pomen gibanja za zdravje ter celosten razvoj posameznika.


 

Pomen gibanja za zdravje

Številni znanstveniki navajajo pozitivne učinke redne gibalne/športne aktivnosti za zdravje posameznika. Neustrezne prehranjevalne navade in telesna neaktivnost sta dejavnika, ki vplivata na pojav številnih kroničnih nenalezljivih bolezni pri otrocih, kot so sladkorna bolezen tipa II, povišan krvni tlak, povišan holesterol, prekomerna telesna masa in debelost, astma, bolezni kostno-mišičnega sistema itd.

Omenjene bolezni lahko preprečimo z ustreznimi prehranjevalnimi navadami, predvsem pa gibanjem. Skrb za zdravje otrok je zlasti v zmanjšanju sedentarnega (sedečega) načina življenja in vključevanju v redne gibalne/športne aktivnosti. Vključenost naj bo čim bolj zgodnja, saj le tako lahko preprečimo negativne posledice nezdravega, pasivnega načina življenja.

 

Pomen gibanja za psihosocialni razvoj

Velikokrat pozabimo na psihosocialni razvoj otroka, ki je enako pomemben kot druga področja razvoja, oziroma mu posvečamo vse premalo pozornosti. Psihosocialno zdravje otrok je v današnjem času zelo pomemben dejavnik uravnoteženega zdravja posameznika. Znanstveniki ugotavljajo, da se vse več otrok in mladostnikov spopada z različnimi psihičnimi težavami, kot sta anksioznost in depresija.

Učinkovito, neškodljivo in predvsem poceni »zdravilo« proti psihičnim težavam in pri spoprijemanju z vsakodnevnim stresom je lahko šport. Vključenost otroka vanj ne prispeva le k zdravemu psihičnemu stanju posameznika, temveč tudi k navezovanju stikov z vrstniki. Šport lahko pozitivno vpliva na samopodobo otroka, kar se lahko kaže v uspešnosti v športu, šoli ter na drugih področjih.


 

Pomen gibanja za gibalni razvoj

Vsakršna oblika gibanja, ne glede na to, ali gre za organizirano gibalno/športno aktivnost ali prosto igro, ima pozitivne učinke na gibalni razvoj. Otroku je treba že v zgodnjem predšolskem obdobju ponuditi pestro paleto gibalnih struktur in gibanj, da bo čim bolj pridobil temeljne gibalne strukture in kompetence. Te bodo kasneje v procesu razvoja in učenja osnova za gibalni razvoj.

V procesu vključenosti v šport ne smemo imeti za vodilo le uspeha, temveč moramo dati v ospredje celosten razvoj otroka. Velikokrat se srečujemo s »težavnimi« in ambicioznimi starši, ki ga zaradi lastnih neizživetih sanj o uspešni športni karieri želijo za vsako ceno vključiti v šport, pri čemer jih zanima le uspeh. Zapomniti pa si moramo, da otrok ne sme biti naše ogledalo in svojih neuspehov ne smemo prenašati nanj.


 

Kdaj otroka vključiti v šport

Na to, ali obstaja pravilo, kdaj otroka vključiti v neko dejavnost (šport), strokovnjaki odgovarjajo različno. Nekateri zagovarjajo, da je ključna zgodnja vključenost v organizirane športne dejavnosti, drugi strokovnjaki pa, da je najpomembnejše pridobivanje gibalnih kompetenc ne glede na obliko, intenzivnost in frekvenco gibalne/športne aktivnosti. Pri otrocih se moramo zavedati predvsem pomena pridobivanja gibalnih kompetenc (široke palete znanja in spretnosti), ki jim omogočajo v kasnejšem obdobju vključenost v različne športe. Zato je zelo pomembno, da v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju preizkusijo različne vrste gibanja, ki bodo temelj za izbrani šport.

 

Kdaj začeti zgodnjo specializacijo?

Pojem športne specializacije lahko definiramo s hkratno usmeritvijo v specifičen šport in merjenjem količine treningov izbranega športa. Trditve o zgodnji oziroma pozni specializaciji si nasprotujejo. Obstaja veliko športnikov, ki nakazujejo, da zgodnja specializacija kljub naravi športa ni pravilo. Tak primer je Roger Federer, ki je do 12. leta treniral različne športe kljub talentu, ki ga je pokazal za tenis že v rosnih letih.



Kasnejše vključevanje v določene športe, tudi po 12. letu, ni nujno prepozno. Pri drugih športih, ki zahtevajo specializirana in specifična gibanja, pa je vključenost po 12. letu starosti lahko prepozna. Primeri so gimnastika, plavanje, ples itd., pri katerih tekmovalci začnejo usmerjene in specifične treninge že zelo zgodaj (zgodnja specializacija). Raziskave si niso enotne glede starosti vključevanja otrok v športe. Dokazano je, da ni nič zamujeno, če se otroci oziroma mladostniki začnejo resno ukvarjati s športom tudi po 12. oziroma 15. letu. Predvsem je njihov uspeh odvisen od talenta, količine treningov ter genetskih danosti.


Namen zgodnje športne specializacije je predvsem v naravi in potrebi športa za obvladovanje specializiranih in specifičnih gibanj, kar pa ni zagotovilo za uspeh in dosežek vrhunskih rezultatov. Poleg količine je treba upoštevati tudi genetske predispozicije in psihično uravnoteženost posameznika. Lahko rečemo, da ima zgodnja specializacija več negativnih posledic na posameznika. Otrok z zgodnjo specializacijo ne pridobi širine gibalnih kompetenc, posledično ima lahko negativne posledice tudi na zdravje posameznika, kot so resne trajne poškodbe. Eden izmed vzrokov, da se otroci in mladostniki »prehitro« nehajo ukvarjati s specifičnim športom, je tudi v preveliki količini treningov za njihovo starost ter naveličanosti ukvarjanja s športom.




Dr. Urška Čeklić,
Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Aplikativna kineziologija