Večina diet škoduje našemu zdravju

Edina trajna terapija je samonadzor nad prehranjevanjem in rednim gibanjem, prilagojenim posamezniku, ob tem pa uravnavanje svojega razpoloženja, ločeno od prehranjevanja. Večina diet je namreč zdravstveno škodljiva.

Živilo, ki se rado prodaja kot zdravilo

Debelost je bolezen. Svetovna zdravstvena organizacija WHO jo je že leta 1997 razglasila za kronično presnovno bolezen. Drži kot pribito. Polnega pomena te opredelitve, ki jo danes potrjuje predvsem nevroznanost, se takrat še niso zavedali.

Anamneza

Pokojni zdravnik prof. Matija Horvat, akademik, eden izmed pionirjev intenzivne medicine v Sloveniji ter tudi legendaren vztrajnostni športnik, nas je na vajah na medicinski fakulteti in kasneje mlade zdravnike vedno učil, da je za postavitev diagnoze in nato za bolniku prilagojeno zdravljenje ključna dobra anamneza. Bolj po domače, da natančno izvemo, kaj je bolnika pripeljalo v bolezensko stanje. Preiskave so nadgradnja dobre anamneze in večinoma naj bi v njih našli potrditev in še dodatno potrditev naših predvidevanj.

Dobra anamneza je kljub zdravljenju vsake oblike čezmerne hranjenosti in debelosti nujna. Ne zdravimo indeksa telesne mase, temveč vzroke, ki so do tega stanja pripeljali. Zato je potrebno znanje medicine, ki pri sodobni obravnavi debelosti vključuje tudi znanje gibalnih strokovnjakov, psihologov in klinične prehrane. Debelost nista samo prehrana in gibanje.

Zato smo tokrat vzeli anamnezo asist. dr. Mileni Blaž Kovač, zdravnici, ki je pri svojem delu družinske zdravnice pred skoraj 20 leti začela razvijati program zdravljenja debelosti, takrat opredeljen še z besedo hujšanje. Danes govori o regulaciji telesne mase.

Milena Blaž Kovač je družinska zdravnica v ZD Šiška. Leta 2004 je magistrirala na temo Hujšanje po programu zdravljenja debelosti in pod mentorstvom sedanjega dekana medicinske fakultete prof. dr. Igorja Švaba doktorirala na temo Vzdrževanje nižje telesne teže po zaključku hujšanja.

Debelost ni le problem maščevja

Dr. Kovačeva se je že v magistrskem delu ukvarjala z razmerjem med izgubo maščevne in funkcionalne telesne mase. Z meritvami sestave telesa je ugotovila, da so pri »hujšanju« lahko prizadete tudi nekatere funkcije telesa in posledice niso samo zdrave. Zato se je naslednjih letih raziskovalno ukvarjala z vrednotenjem programa »hujšanja«, ki ga je razvila s sodelavci med ambulantnim delom v zdravstvenem domu. Analiza rezultatov dolgoletnega dela je bila usmerjena predvsem v iskanje dejavnikov, ki posamezniku omogočijo, da telesne mase uravnava tako, da vzdržuje stanje izgube maščevnega tkiva in ob tem ohranja ali celo izboljša kazalce zdravja oziroma telesnih funkcij.

Naša odzivnost na vnos hrane je tako tudi ogledalo okolja, v katerem živimo. FOTO: Shutterstock

Ključno spoznanje, do katerega se je dokopala, je bilo, da je prvi korak obvladovanja telesne teže razvoj pozitivnega odnosa posameznika do samega sebe. To mu pomaga pri vzpostavitvi nadzora nad svojim vedenjem do prehrane. To je pot do manj pogostega rizičnega vedenja, ki vrne številko na tehtnici do prvotne teže. Vedenjski pristop, ki omogoča boljše uravnavanje telesne mase, so razvijali dolga leta pri delu z več sto debelimi bolniki. Uporabili so multimodalni pristop, vanj so vključili tudi psihologe in kineziologe. Tako danes to niso več programi »hujšanja«, temveč program, ki v prvi vrsti omogoči, da se posameznik nauči sprejemati samega sebe in tako laže nadzoruje svoj odnos do hrane. Hkrati se seveda nauči zdravih prehranskih izbir in sebi primernih gibalnih dejavnosti.

Debelost je naša podoba v ogledalu časa

Dr. Kovačeva še posebej poudarja, da je debelost tipična kronična bolezen. Problem debelosti je v tem, da v večini postane kronično obolenje, ko se enkrat razvije. Za kronične bolezni velja, da jih ne moremo pozdraviti, lahko pa jih dobro obvladujemo in zdravimo, da ni novih zdravstvenih zapletov. Nekdo je razvoju debelosti bolj podvržen, drugi manj. Kot ponavadi so bolj ali manj krivi naši geni, a le zelo redko sami po sebi.

Naša odzivnost na vnos hrane je tako tudi ogledalo okolja, v katerem živimo. Življenje nikoli ni bilo preprosto in lahko, v današnjem času, ki poveličujemo idealno telo za vsako ceno, pa je zato še velikokrat težava sprejemanje samega sebe v svoji človeški različnosti. Zato je epidemija debelosti tudi posledica okolja, v katerem živimo. Preveč sedenja, hitenje za nečim, kar nismo mi ali pa to le s težavo zmoremo, ter ob tem cenovno dostopna nezdrava hrana. Ta nas teši in sčasoma tudi zasvoji. Hitro se je navadimo in zdi se nam, da ne zmoremo več brez nje. Tako se oddaljujemo od sebe in padamo v negativno spiralo spirali debelosti.

Večinoma se začne v otroštvu

In ker so navade, kot pravi pregovor, železna srajca in se jih tako težko znebimo, če jih predolgo treniramo, je pravi prostor za učenje in pridobivanje zdravih navad in zdravega odnosa do svojega telesa v zgodnjem otroštvu, v krogu družine. S tem v veliki meri zagotovimo, da se debelost pri otrocih in nato v odrasli dobi ne razvije, kar pomeni najučinkovitejšo obravnavo debelosti.

Kljub vse večji ozaveščenosti o nevarnosti debelosti, strokovnim priporočilom, kako jo zdraviti, pa je uravnavanje telesne mase še vseeno problem, saj se po treh do petih letih ali prej po končanem hujšanju večini telesna teža povrne na izhodiščno ali še višjo, kar pomeni še večje tveganje za psihofizično zdravje.

Strokovnjaki so si enotni, da je debelost težko zdraviti, da ni rešitve, ki bi delovala enako za vse, zato jo je treba zdraviti dolgoročno in zdravljenje tako kot pri vsaki drugi kronični bolezni prilagajati posamezniku.

Nič diet

Kljub spoznanjem medicinskega ozadja se je še vedno lotevamo šarlatansko. Vsako leto se pojavi vsaj ena nova dieta, ponavadi pa več, po navadi z zvenečim imenom, ob tem se na trgovskih policah znajdejo vselej novi izdelki dietetične industrije. Posamezniki in skupine, žal tudi komercialni mediji, ki ljudem vlivajo lažno upanje (in tako upanje je upanje, ki mu zlahka rečemo laž, op. ur.), ponujajo pomoč tistim, ki bi radi shujšali, obljubljajo neresnične rezultate in ob tem celo kujejo dobičke. Še več, pristop takih obravnav, pri katerih je pogosto edini cilj hitro zmanjšanje telesne teže, je namreč zdravstveno škodljiv in na dolgi rok ne zagotavlja uspehov. Posledica je razočaranje ljudi, že tako utrujenih od številnih hujšanj in že tako pogosto nezadovoljnih in stigmatiziranih.

Posamezniki in skupine, žal tudi komercialni mediji, ki ljudem vlivajo lažno upanje (in tako upanje je upanje, ki mu zlahka rečemo laž, op. ur.), ponujajo pomoč tistim, ki bi radi shujšali, obljubljajo neresnične rezultate in ob tem celo kujejo dobičke. FOTO: Shutterstock

Raziskave in praksa

Dr. Kovačeva je terapevtske pristope zasnovala na podlagi raziskav, ki so poudarjale, da mora terapija debelosti upoštevati vzroke za njen nastanek, biti prilagojena starosti in zdravstvenemu stanju posameznika, zdravljenje pa naj vodijo za to usposobljeni strokovnjaki. Cilj zdravljenja ni več usmerjen le v znižanje telesne teže, ampak v njeno vzdrževanje oziroma je včasih zadosti preprečiti, da bi se nekdo še redil.

Ta izhodišča je potrdila tudi z opazovanjem udeležencev v terapevtskih programih. Rezultati njenega dela potrjujejo, da je treba telesno maso normalizirati počasi prek več postopnih ciljev, do tiste teže, ki jo posameznik s pravo prehrano in primernim gibanjem lahko doseže. Ob tem je potrebna podpora vedenjskim spremembam. Človek, ki se odloči normalizirati svojo težo, naj zaupa vase in se sprejme takega, kot je. Zavedati pa se mora, da je za vsako spremembo potreben napor. Premalo je namreč le želja po spremembi starih udobnih načinov vedenja. Zato, to je treba vedno znova poudariti, terapija debelosti pomeni tudi pomoč pri spreminjanju vedenja in vzdrževanju motivacije.

Potreben je čas in pot do cilja ni lahka

Seveda pa se spremembe ne zgodijo čez noč. Po štirih do šestih mesecih pridobivanja novih navad se telesna teža ustali, vendar lahko zadovoljstvo z nižjo težo kmalu mine, če novih navad ne vzdržujemo. In tu se pogosto pojavi problem, kajti veliko laže je opustiti neko vedenje kot ne spet začeti s starim vedenjskim vzorcem. Vedenjske spremembe, ki še niso stabilne, je treba ponoviti še velikokrat, da postanejo samoumevne. Prav tako se telo bori proti vsaki izgubi svoje mase z izločanjem snovi, ki zmanjšujejo sitost, povečujejo apetit, zmanjšajo potrebo po energiji.

In če še nismo pripravljeni na napor, ki ga je treba vložiti v vzdrževanje nižje telesne mase, če ne treniramo samonadzora nad svojim vedenjem in ne nazadnje, če ne uživamo v svojem telesu, ne glede na kakšen odvečen kilogram, je uravnavanje telesne teže pogosto stalen problem. Rezultati študij kažejo, da se teža po petih letih ali že prej po končanem hujšanju kar 95 odstotkom ljudem povrne na izhodiščno ali še višjo od začetne, kar je dokazano škodljivo za zdravje. Problem pa ni le v telesnem zdravju, kajti večina debelih ljudi se s problemom debelosti srečuje že iz otroštva. S tem so povezani slaba samozavest, pogosto občutek nemoči, izolacije in sramu. In z vsakim neuspelim poizkusom se ti občutki stopnjujejo.

Torej poleg debelosti ustvarjamo še drug, mnogo večji problem negativnih občutkov do samega sebe, zato je med cilji zdravljenja debelosti tudi izguba občutka slabe vesti. Z izboljšanjem odnosa do samega sebe hrane ne uporabljamo več kot sredstva za uravnavanje razpoloženja. In če nismo pripravljeni (ne znamo) reševati stiske in stresa drugače kot s hrano, si naši možgani zelo hitro zapomnijo tak način kot vir ugodja in kot sredstvo za blažitev stresa. In slej ko prej se (ponovno) pojavi debelost. Prav zaradi kompleksnosti vzrokov jo je tako težko zdraviti in se vedno vrača v naše telo in dušo. 

Edina trajna terapija je samonadzor nad prehranjevanjem in rednim gibanjem, prilagojenim posamezniku, ob tem pa uravnavanje svojega razpoloženja, ločeno od prehranjevanja. Le tako bomo znali uživati v sedanjem trenutku, tudi s hrano, brez občutka slabe vesti.