V hišo je treščila korona

Da. Naslov morda zveni kar obetavno in kar malo znanstveno fantastično. Kot na primer nekakšen meteorit iz vesolja, ki se na izjemnih vsakih toliko let raztrešči, zgreši in po pomoti zaide na ta naš čudni še zeleni planet, ki ga imenujemo Zemlja. Če bi se to zgodilo ravno meni, bi pomislila; take »sreče in časti« pa tudi nima vsakdo. No, pa ni bilo tako. Res pa me celotni časi vse bolj spominjajo na kakšen futurističen znanstveno fantastični film o zemeljski kataklizmi.



Je pa prav zares v naš dom verjetno usekal že vsem dobro poznani virus s tem imenom. Saj vsi veste o čem govorim. Kljub temu, da govorim o virusu  in ne zvezdi, ki je padla z neba, me je nehote prešinil  čudni občutek neznanega, neotipljivega, neopredeljivega morda tudi negotovega.

Hčerka, strastna in neustavljiva odbojkarica je v silni želji, da se udeleži tekme v kateri naj bi bila nepogrešljiv člen optimistično odšla na testiranje in glej ga vraga, test opravila z odliko. Pozitivno. Tako smo se  znašli jaz, ona in mlajši sin v prisilnem ujetništvu  in zavetju svojega toplega doma.

Priznam, da sem z delčkom svojega uma le mislila, da se to nam le ne more zgoditi, tako kot verjetno misli marsikdo. Pa se je. Obtičali smo doma obsojeni na čakanje, prepuščeni na milost in nemilost virusa, ki trenutno tako neusmiljeno zavija in kroji usodo tega sveta, obsojeni tudi na čakanje, ko bomo spuščeni na prostost.



Po prvem presenečenju in treznem razmisleku so se moji nevroni v sivih celicah zapodili po poteh, ki sem jih v preteklih dneh prehodila, zraven pa si poskušali priklicati vse ljudi, ki sem jih srečala te dni in se z njimi družila. Kar strašljivo, četudi na večino mestih z masko. Vzela sem telefon v roke in pričela obveščati vse, s katerimi sem si te dni križala poti. Odziv je bil precej umirjen, celo pomirjujoč in bolj v smeri skrbi za mene kot za dotične. Presenečenje številka ena. Še moja mama je ravno po tem, ko smo ji uspeli razložiti naše stanje prav taisti dan naredila rekord v številu obiskov v naše stanovanje. In bolj ko smo jo odganjali stran, bolj se je kot bumerang vračala v naš dom. Naposled smo jo le »pregnali« . Brez panike torej.



Ko sem po vseh telefonskih klicih ostala sama s svojimi mislimi in zatavala po blodnjaku lastne domišljije, je končno na površje priplavalo nekaj pomislekov. V podobni situaciji bi ali si jih je verjamem zastavil že marsikdo. Ko izveš, da imaš v hiši to »pošast«, ki se ji uradno že skoraj leto dni  človeštvo izogiba in bori proti njej, seveda nehote pomisliš, kaj bo storila tebi in tvojim bližnjim. Sedaj je morda le nastopil čas, da  se pokaže iz kakšnega testa sem. V svojo mladino seveda verjamem in zaupam.
V naslednjih dneh se je bolezen očitno odvijala in razvijala le hčerki, ki je bila pozitivna na testiranju. 



To smo vedeli bolj ali manj po tem, ker sem kar naenkrat postala najslabša možna kuharica, ki pripravlja povsem neokusno, brezvezno in nezačinjeno hrano. Kar mi sicer niti ni tako zelo podobno. Opisno smo ji razložili, da le nisem čudežno izgubila vseh mojih kuharskih sposobnosti, temveč je  bolj problem v njenem zdravstvenem stanju, točneje okvarjenem sistemu za okušanje in vohanje hrane, še točneje pa njenih prizadetih brbončicah.  

Vsako novo jutro, ko sem se prebudila vanj in šla z mislimi in občutenji preko vseh mojih vitalnih telesnih funkcij, kakor gre pilot v letalu skozi seznam operacij, preden z njim zleti v zrak,  sem hvaležno odkljukala vse dobro delujoče in zažvrgolela hvalospev v nov dan. Še sem in v redu sem. Včasih človek res ne potrebuje veliko za biti srečen in zadovoljen. Premalokrat! Ne tako zelo veliko presenečenje številka dva.

Vsak nov dan naše karantene se je oglasilo zelo lepo število prijateljev in sorodnikov, ki so želeli preveriti naše zdravstveno stanje, nas povprašali o naših potrebah in željah in  nam zaželeli vse dobro. Veliko lepih, skrbnih in vzpodbudnih misli, ki so mi dale misliti, da na svetu vseeno še so dobri ljudje. Moja jata, ki letim z njo čez življenje je še vedno tu. Presenečenje, pardon dejstvo številka tri.



Moja jata je tudi poskrbela, da nismo bili obsojeni na post, torej zrak in vodo. Dostava je funkcionirala zelo skrbno in brezhibno. Naša terasa in klet sta  postali predajno in prevzemno mesto. Če se malo pošalim je dobra stran korone ta, da tvojega »okuženega« denarja nihče noče vzeti. Prijateljem na tem mestu sporočam: »Vse vam hvaležno poplačam in se oddolžim za dobro, ki sem ga bila in še bom deležna v teh dneh«. Še na pivo vas peljem…., ko nas zopet vse  svobodne spustijo na prostost brez omejitev seveda. Presenečenje številka štiri.

Proti koncu naše osamitve je postalo vse bolj jasno, da se bomo iz vsega tega izvlekli živi, relativno zdravi in  brez hujših očitnih posledic. Bojazni, strahovi in pomisleki so popustili (stroka sicer pravi, da o posledicah še nimamo dovolj znanega in raziskanega).



Hčerka je na mojo veliko srečo ugotovila, da sem se spet popravila v svojih kuharskih sposobnostih in to mi je tokrat v izjemno zadovoljstvo. Očitno pa je ostalo tudi spoznanje, da je bila virusom zelo gostoljubna in dobra gostiteljica. Prav njeni gostoljubnosti se morava s sinom zahvaliti, da so tokrat naju zaobšli, oziroma pustili pri miru. Starejši  sin se je predčasno osamil in ostal v krogu dostavljalcev.

Ali pa je morda testo krivo?(da ni vzhajalo) Kako naduto. Presenečenje in sreča številka pet.

**
Tanja Drinovec študij arhitekture je uporabila za izdelovanje najboljših slaščic, hrana je njena strast, šport vidi čez prehrano, ko ne kuha, oblikuje nakit in potem gre na kolo. Je mati treh otrok.