Utrujeni od virtualnega življenja

Koronačas je čas, ki se ga počasi, a z gotovostjo privajamo. In ko se ga bomo nekoč privadili, ali bo potem vse po starem, tako, kot je nekoč bilo? Se bodo na primer zoom, teams, skype ... in podobne vrste sestankov, snidenj, srečanj sploh kdaj končali? In zakaj bi se, če so pa tako praktični? Koliko vprašanj, odgovorov pa ni. 

Kdaj nazadnje ste sklicali sestanek v bližnji restavraciji ali sejni sobi ali v kavarni ali pa kar med vzponom na Pohorje? Verjetno prejšnjo jesen, a se komaj spomnite. S politiki je drugače, oni sestankujejo še naprej, kot da korone ne bi bilo. 

Spomnimo se lanskega marca; poznali smo skype, to je bilo pa skoraj vse, danes poznamo še vrsto drugih aplikacij, po katerih se vidimo in pogovarjamo. Še najstarejši so se naučili uporabljati videoklic in danes pravijo, da je to najboljše, kar so se naučili v zadnjih letih. Da, tudi mlajšim se je na začetku zdelo imenitno, da se vidijo prek telefonov ali malih računalniških ekranov, tablic. Šolarjem se je zdelo imenitno videti učiteljico v domačem okolju, celo v trenirko oblečeno. Nam se je zdelo imenitno opazovati šefa, kako trd je za tovrstno komunikacijo. Skratka, zabavali smo se na vse pretege, in če so nas marca, aprila lani vprašali, koliko časa naj korona traja, smo bili enotnega mnenja, da naj traja in traja ... Če si lahko delal od doma, se je zdelo, da ti je bolje kot prej. 

Potem je prišlo poletje in spet smo sestankovali tako kot prej. Vse se je vrnilo v normalno, bivše, nam znano stanje. Za seboj smo imeli krasno izkušnjo, in če niste zboleli, je bilo to obdobje vrženo čez ramo. Potem je prišla jesen in z njo drugi val. Danes smo sredi zime in ne vemo, ali smo že v tretjem, četrtem ali neskončnem valu. Danes virtualno sestankujemo, delamo že ves dan, včeraj sem imel virtualni sestanek ob 23. uri. Nič ne de, saj je moj delovnik postal raztegljiv od ure nič do štiriindvajsetih. Postali smo albanski peki. Dostopni smo ves dan, saj tako in tako ne smemo nikamor, tako in tako smo vsi doma, tudi otroci, in zakaj bi potem potrebovali urnik. 

Virtualni stik je nadomestil stiske rok, objeme. Dolgo tega je že, ko smo nazadnje nekoga v živo pogledali v oči in ga prepričali, da smo mi zanj najboljši dobavitelj ali kupec ali ... Zdaj to že pogrešamo. Ampak nihče se za to ne zmeni, moramo zdržati, pa naj stane, kar hoče. Vleče se ta val. Postajamo utrujeni od gledanja malih ekranov. Občutek imamo, da ti ljudje na drugi strani monitorjev sploh ne obstajajo ali pa so zelo, zelo daleč. Utrujeni smo zaradi virtualnih sestankov in tudi zabav in zdaj si to upamo priznati. Socialna anksioznost nas je objela, čutimo praznino zaradi pomanjkanja osebnih stikov, obupujemo zaradi tehničnih težav, ki se pojavljajo vse bolj pogosto, miselno smo na dnu, prej smo trdili, da smo bolj produktivni, zdaj imamo občutek, da se vrtimo v krogu ... 
Da, ljudje smo družabna bitja in za naše mentalno zdravje je pomembno, da se stiskamo z bližnjimi. Vendar kako to storiti, če nas virtualni svet izčrpa? 

​Gremo ven po kisik

​Poletovci pravimo, da nikoli ne smemo nehati migati, kar pomeni, da moramo najti minute, ko se izklopimo monitorje, obujemo gojzarje ali tekaške copate in se gremo ven na zrak. Ni treba telovaditi, dovolj je, če boste samo hodili, hodili in svoje možgane splaknili s svežim zrakom. Če že ne morete ven, potem je domača telovadnica nujna. Ne potrebujete fitnesa doma, potrebujete le prostor, v katerem boste nemoteče opravili nekaj telesnih vaj, ki jih najdete na naši spletni strani.
 

​Virtualno kuhanje

​Zakaj pa ne?  Da bo kuhanje bolj zabavno, se povežite po spletu in drug z drugim delite kuharske dosežke. Zabavno in poučno bo. 
 

​Debatni krožek

​Če lahko cele dneve poslovno sestankujemo, potem lahko tudi zabavno. Najdemo temo za debato, skličemo primerne ljudi in debatiramo do onemoglosti o temah, ki vse zanimajo.

​Te stvari ali ta dejanja nas ne bodo spravila od ekranov, bodo pa preusmerila utrujenost, ko bomo lahko priznali, da smo še vedno utrujeni, ampak prijetno utrujeni. Športni rekreativci poznamo to stanje, kajne?
 
Končal bom z vprašanjem, tako kot sem z vprašanji začel. Torej, kaj boste storili?