Upanje vidi tisto, kar je nevidno

Živimo zaradi sebe, drugih ali ker drugače ne znamo? Kako se počutimo ob tem, ko nam družba odvzema in daje naše življenje v najem? Sta si egoizem in sebičnost podali roki v trenutku, ko smo prišli na rob obstanka? Zakaj ima naša preteklost vedno glavno vlogo v prihodnosti? Obstaja recept za dolgo in lepo življenje brez vpletanja čustev? Kaj pa so čustva...?

Ko se zdereš na svojo družino, ker te tvoje bedno delovno okolje sili na bruhanje? Tudi, če si ti pri stvari pa nekdo drugi ni sposoben biti. In spet si na začetku. Boš reševal druge, jih spreminjal in jim vsiljeval pogoje družbe? Boš šel in pustil vse, ker tebi pa tega ni treba in imaš dovolj.!? Kaj pa tebi pravzaprav pomeni vztrajnost, boj in garanje? Gremo do konca v dobrem in slabem? Ali le zaviješ z očmi ob misli, da bi poskusil znova? Mogoče tvegal, da bi našel zopet ljubezen do samega sebe, s katero bi lažje toleriral in sprejemal drugačnost?

Zakaj smo pravzaprav nesrečni? Zaradi nas samih ali zaradi oseb, ki smo si jih izbrali sami? Zaradi izkušenj, ki so nam vzele preveč in dale lekcijo, ki ne gre v pozabo?

Si si ob tem zapisu, že odgovoril na prvotno zastavljeno vprašanje? Za koga živiš, zakaj živiš in čemu?
Sama živim zase. Zaupam si, ker če komu uspe narediti to isto napako še enkrat, potem sem definitivno to jaz. Sem egoistična? Sem. Sebična? Sem. Sem škodoželjna in nesramna? Nisem, sem pa v vsej svoji previdnosti, še vedno tako zelo naivna. Ko se nasmeh prepleta s preteklostjo, se skupaj nasmejiva točno temu, zaradi česa sem taka kot sem.

Od nekdaj sem vse stvari delala z zagnanostjo. V sebi iščem razloge zakaj mi lahko uspe in mi bo uspelo. Ko mi nekje na pol poti zmanjka poguma in motivacije, se uprem na misel, ljudje mi zaupajo, moja vodja v meni vidi več, kot vidim sama. Partner me podpira in mi daje krila, da poletim nad mestom. Sredi gore s prijatelji najdemo zatočišče. Preteklosti sem dala prav posebno mesto v mojem srcu, ki me opominja in spominja, na napake, padce in razočaranja. Danes sem jaz jaz in če je to življenje, ki sem si ga izbrala, ga sprejmem z odprtimi rokami. V njem so rane in brazgotine. Pretekla dejanja mi bodo pomagala dojeti in sprejeti novo, drugačno širino. Um bo z odprtim srcem in veliko poguma naredil selekcijo, na bistveno in pomembno.
Ta pot je veliko bolj zanimiva, drzna in nepredvidljiva. Od stare poti se deli in poslavlja.
Naj bo ljubezen naše glavno in najmočnejše orožje.