Turno smučanje v gorah z ledeniki – edinstveni užitki z dodatnimi nevarnostmi

Ko turno smuko obvladamo in se naveličamo domačih kucljev je čas za ledeniško turno smučanje. Tu se moramo obvezno udeležiti tečaja, kajti ledeniki s seboj prinašajo druge nevarnosti in zahtevajo nova znanja. Predvsem oprema in znanje uporabe le te je ključnega pomena.

Na ledenikih je namreč obvezen pas, ki nas obvaruje oziroma reši v primeru padca v ledeniško razpoko. Set opreme (vponke, koleščki, prižeme), ledni vijaki, kljukica za abalakov, vrv. Vse to poleg že znane turnosmučarske opreme potuje z nami na ledeniški turni smuk. Dereze in cepin so jekleni. Aluminijaste dereze tu ne pridejo v poštev. Na trdem ledeniškem ledu dobro drži samo jeklo. Potrebno je tudi do potankosti obvladovati uporabo derez in cepina v primeru, ko nosimo smuči na nahrbtniku.

Eno od osnovnih pravil je, da na ledenikih nikoli ne snamemo obeh smuči naenkrat. Vedno pri namestitvi ali snemanju kož gre ena po ena. Manjša je možnost, da se nam sneg ugrezne, če stojimo na razpoki. Znanje reševanja pri zdrsu ali padcu v ledeniško razpoko pa je sploh obvezno za vse udeležence.

Tudi vrvi imamo dvojne, kajti lahko se zgodi, da vodnik pade v razpoko. To ni obvezno le v primeru, kadar sta dva vodnika na isti turi. Posebej so ledeniki nevarni v slabem vremenu. Ko je megla, veter, sneži, je orientacija še toliko bolj zahtevna. Navigiranje okoli ledeniških razpok je oteženo, ker se ne gibljemo v ravni črti. Prav tako nas lahko zavede novozapadli sneg, ki pokrije ledeniške razpoke. Seraki so posebna zgodba. Videti je lepo, klienti se radi slikajo pod njimi, sam pa razmišljam: pa se ne bo podrl prav sedaj. Pojdimo že naprej na varno mesto.

Skratka v ledeniškem svetu na nas  preži več nevarnosti in zato je potrebno več znanja, predvsem pa več izkušenj za varno turno smučanje v ledeniškem svetu. Za tiste z manj izkušnjami vsekakor  priporočamo najem gorskega vodnika. Nedvomno je smuka lepa, sneg je že zaradi večje višine bolj kvaliteten, razgledi in ambient so prekrasni. A jo je potrebno jemati resno. Zaradi večje višinske razlike moramo pri smučanju računati na vse vrste snega. Smučarsko znanje in kondicija morata biti na višjem nivoju.  

Ledeniške turne smuke se lotimo postopoma. Prvo na lažje ture v naši bližini recimo Grossvenediger, Johanisberg in podobno. To so dvodnevne ture. Za štiri do šestdnevne ture gremo v Stubaiske Alpe, na prečenje Silverette, Oztalske Alpe in podobno. Za izkušene, dobro pripravljene so dolge etape v Bernskih Alpah, Haute Route Grand Lui, Monterosa 4.000 in podobne. Monterosa 4.000 pomeni smučanje s štiritisočakov (Breithorn, Castor, il Nasso, Pyramide Vincet, Punta Gnifetti, Silbersattel…)

Vodniško razmerje je tam manjše recimo na Monterosi 4.000: vodnik in največ trije gostje, za ski Mont Blanc: vodnik in največ dva gosta. Ja, prav ste prebrali tudi z najvišjega vrha v Alpah se da smučati. Pravzaprav je lažje kot poleti, ker je sestop spust na smučeh. Pred vzponom na vrh se je potrebno aklimatizirati. Kajti lahko se zgodi, da bi zaradi višinske bolezni ostali brez vrha. Prej priporočamo vzpon na Grand Paradiso, podoben štirtisočak ali vsaj goro nad 3.500m. Na turi uživamo, če smo dobro fizično in psihično pripravljeni ter imamo dobro opremo. Za vse ostalo poskrbimo gorski vodniki. Od prevoza, rezervacije koč, izbira smeri vzpona in spusta, varnost na turi. Vodenje nam ni samo poklic temveč strast. 



***
Klemen Gričar, Gorski vodnik z IFMGA licenco