Tisti z makadamkarji, naprej

Kolesarski razvoj se iz leta v leto hitreje vozi proti cilju, ki pa je še povsem neznan. Kje je cilj? Kakšno bo kolo čez deset let? Bo to sploh še kolo? Sedanjost je pestra, električna kolesa in makadamkarji so najbolj prodajana kolesa takoj za tistimi nujnimi, ki jim pravimo mestna, katerih funkcija je podoba tovorni muli. Ali oslu, da ne bo kdo užaljen.

Makadamkarji ali gravel po angleško so kolesa, ki so se prelevila iz ciklokros koles, ki so se prelevili iz specialk, ki so nastale zaradi uživanja v hitrejši vožnji, kot ti jo ponuja mestno kolo z vso dodatno opremo. Spomnimo se, da smo prav v Poletu pred osmimi leti predstavili ciklokros, prejšnji vikend pa je slovenska reprezentanca v ciklokrosu prvič v zgodovini slovenskega kolesarskega športa nastopila na evropskem prvenstvu v tej izjemno zanimivi disciplini.



Torej, pri Poletu je bilo posajeno seme, da je Kolesarska zveza Slovenije obudila ta na začetku devetdesetih pri nas opuščeni šport. Če se Polet še malo pohvali, potem ne moremo niti mimo makadamkarjev, ki so bili prav v naši reviji prvič razkriti domačim bralcem. In ker hvale ni konec, je še nujno zapisati, da je danes makadamkanje tudi s pomočjo naše revije postalo kolesarski užitek številka ena med kolesarji.
Joj, kako je fino, ko sam sebe pohvališ. Kdo bi bolje vedel, kaj lepega zapisati o sebi, kot prav ti sam, ni res?
 

Oče je bil ciklokros, mama pa veselje

Med pustolovščinami na makadamkarjih so tudi ta kolesa hitro doživela in še doživljajo napredek, izpopolnjevanje, spreminjajo se bliskovito iz sezone v sezono. Danes je že opaziti, da se je makadamkanje prelevilo v kolesarsko vandranje, uživanje na večdnevnem kolesarjenju s kar najmanj robe. Angleži temu rečejo bikepacking, mi pa kar kolesarsko vandranje, pakirnica po domače. Seveda potovanje s kolesi obstaja, že odkar poznamo kolesarjenje, vendar ne v tako minimalistični obliki, ampak o tem kdaj drugič, vrnimo se na makadam.

Makadamkarji so nastali iz koles za ciklokros. Ciklokroser je tekmovalna specialka, instrument, s pomočjo katerega tekmujejo dirkači na dirkah v ciklokrosu. To je kolo, ki je na prvi pogled res čisto podobno običajni specialki, še posebno pa danes, ko imajo in cestne specialke in ciklokroserji kolutne zavore. Prej so kolesa za ciklokros imela prečne, kantilever zavore, torej take, kot so jih imela na začetku svojega razvoja gorska kolesa. Druga največja razlika je v pnevmatikah in potem se že neha, vsaj tiste razlike, ki so opazne s prostim očesom oziroma očesom laika.



Gume so bolj grobe, imajo izrazit profil za lažje premagovanje blatne, peščene, travnate, zasnežene podlage in zdaj že težko rečemo, da širše, kot so na cestnih specialkah, ker te se dandanašnji tudi že vozijo z gumami, ki so široke od 28 do 33 milimetrov. Če kolo za ciklokros podrobneje premerimo, ugotovimo, da je tudi geometrija okvirja precej bolj namenjena za neravne terene, in ne vožnjo po asfaltu. Okvirji so višji, krajši, ampak z daljšo medosno razdaljo kot okvirji cestnih specialk.
 

In zakaj so potem nastali makadamkarji?

Večina kolesarjev, ki se je odločila za ciklokros, ni razumela, v čem je poanta te kolesarske discipline, zato je nastalo makadamkanje. S ciklokroserji so se začeli voziti tam, kjer je dolgočasno poganjati gorsko kolo in kjer je škoda poganjati cestno specialko. In začeli so pretiravati. Normalno za glavo, ki nosi čelado.

Disciplina ciklokros je sestavljena iz kolesarjenja in teka in teka ali hoje s kolesom na rami. Za rekreativce je prehitra, pretežka, če pa jim omeniš še nošnjo kolesa, obupajo. Rekreativci so se požvižgali na ciklokros kot tekmovalno disciplino in si skrojili nekaj med gorskim kolesarstvom in ciklokrosom, nastalo je makadamkanje oziroma gravel.



Mi pišemo grevel. Zelo hitro so z makadamskih cest zavili na še slabše poti, in ker je podlaga postajala vse slabša, je bilo treba prilagoditi tudi kolo. Geometrija okvirja je prinesla še večjo udobnost, ki dopušča, da takemu kolesu nadenete tudi več kot 40 milimetrov široke gume, balanca se je razširila in se spremenila v »brke«, oblika je ostala kriva, vendar se je skoraj sploščila, okvirji imajo nastavke za prtljažnike, sprednji menjalnik je izumrl, zadnji verižnik ima razpon od 10 do 50 zob, sprednje vilice imajo vzmetenje, sedeži so fotelji …
 

Mar govorimo o gorskih kolesih s krivo balanco?

Skoraj prikimamo lahko. Torej, gre za povsem drugačna kolesa, ki jih pri nas še redko videvamo, a kot vse kaže, bo že zelo kmalu vse drugače. Ta kolesa so med kolesarji postala priljubljena, ker so odprla čisto novo obzorje kolesarjem, ki jim pravimo Kolesarji. Ob pojavu teh koles smo v Poletu makadamkanje označili kot kolesarjenje za Kolesarje.

Nekako tako, kot je jazz glasba muzika glasbenikov. Makadamkanje je nekaj najboljšega, kar se je Kolesarjem zgodilo! Podaljšalo jim je življenjsko dobo (nekako tako kot električna kolesa), jih »pregnalo« z nevarnih cest na ceste, ki so pozabljene čakale vsa ta leta, ki so bile dolgočasne za gorske kolesarje in pohodnike, preozke za avtomobiliste, pregrobe za specialke …


 

Makadamkarji gredo naprej, naprej

Razvili so novo kolesarsko kulturo, oprema je drugačna od gorskokolesarske in cestne, celo največji proizvajalki opreme, kot sta Shimano in Sram, sta naredili specialno opremo za makadamkarje, proizvajalci vzmetnih vilic so se pridružili, da ne govorimo o proizvajalcih okvirjev in dodatne opreme, kot so vandrovske torbice, ki so minimalne velikosti za maksimalno shrambo, drugačna so tudi oblačila, drugačen je makadamkarjev pogled na svet, družijo se na dogodkih, ki so popolnoma drugačni od vseh kolesarskih dogodkov, kjer izraza startnina ne poznajo, kjer je doping ustekleničen prav po božje, kjer je nevarnost nepoznana beseda.


Makadamkarji so rešili kolesarje in kolesarstvo. Celotno branžo so zbudili iz spanca in tudi poslednje obupance vrnili za balanco, na pedale, na sedež, v življenje, v naravo …
Osnovne razlike med makadamkarjem in ciklokroserjem