Temna stran teka: poškodba Ahilove tetive

Vsako leto, ko pišemo o teku in in o maratonu, vidimo, da razvoj znanosti prinese veliko novega: pri vadbi, tehniki, opremi. Zdi se, da se vse spreminja... Zagotovo se. Vendar pa ostaja področje, kjer so stvari vsako leto iste. Poškodbe. Tekaške poškodbe. Tek je zahteven šport za telo, skoraj ga ni tekajočega, ki bi se ne poškodoval. Zagotovo tudi medicinska vedenja o poškodbah napredujejo, poškodbe pa, po imenu in vsebini, ostajajo enake.

Poškodbe pri teku so največkrat posledica napačnega treninga in napačne tehnike teka: predolgega, prehitrega in prezgodnjega. Najbolj ogroženi so tako tekači, ki teden preživijo v pisarni, za vikend pa tečejo do onemoglosti.

Poškodba Ahilove tetive

Insercijska tendinopatija (tendinoza). Ena najpogostejših in tudi trdovratnejših tekaških preobremenitvenih poškodb je tendinitis ahilove tetive. Ahilova tetiva povezuje petnico in zadnje mišice meč in je najmočnejša tetiva v telesu. Poškodbe ahilove tetive so znane že več kot 2000 let, vendar so v medicinski literaturi opisane šele zadnjih 400 let.

Med tekom se prenašajo na ahilovo tetivo izjemno velike sile, tudi 12- do 13-krat večje od telesne teže tekača. Zaradi njihove slabe prekrvljenosti, najslabša je v odseku od dva do šest centimetrov nad narastiščem tetive na peto, je možnost strukturnih sprememb zelo velika. Namreč, tetiva se ne prehranjuje prek ovojnic, ampak v zgornjem delu iz mišic in v svojem spodnjem delu iz petnice. Pri tekačih lahko zaradi preobremenitev nastane tendinoza.

To je strukturna sprememba, ki nastane zaradi nezdravljenih kroničnih mikropoškodb med dolgotrajnim obremenjevanjem tetive. Tetiva vretenasto oteče v dolžini nekaj centimetrov, pogosto je v začetku tipati in slišati drobne krepitacije. Hoja je skoraj onemogočena. Lahko se pojavita bolečina in oteklina ob samem narastišču tetive na petnico in govorimo o narastiščni tendinozi. Obe obliki zahtevata daljšo nekajtedensko ustavitev teka, dovolimo samo zmerno hojo po ravnem in predlagamo obutev z višjo peto, da zmanjšamo sile, ki delujejo na tetivo. Narastiščno obliko spremlja še vnetje sluzne vrečke za tetivo, kar bolečino še poveča.

Tekači z rigidnimi stopali in visokimi notranjimi stopalnimi loki se lahko poškodujejo pri teku po trdem terenu. V začetku se bolečina kmalu umiri, vretenasta oteklina pa vztraja dlje. Največjo napako napravi tekač, ki se prehitro vrne na tekališče, še posebno na asfalt. Tedaj stanje pogosto preide v kronično in neredka tekaška kariera se je končala zaradi kronične prizadetosti ahilove tetive. Tekač enostavno »preteče« poškodbo in bolezen se močno zaplete. Pogosto se konča s pretrganjem tetive, zlasti pri bivših tekmovalcih! Samo zdravljenje je upočasnjeno zaradi slabe prekrvljenosti tetive.

Pri kronični obliki redko vidimo popolno ozdravitev. Zadnja leta so se terapevtsko uveljavile ekscentrične vaje, s katerimi tetivo načrtno bremenimo, vendar nikoli ne preobremenimo. Enostavno jo privadimo obremenitvam. Poleg hiperpronacije stopala so dejavniki tveganja za nastanek tendinopatije ahilove tetive tudi:
(1) slabša prekrvavitev tetive in genske predispozicije, (2) preobremenitev, (3) slabša raztegljivost tetive, (4) nekakovostna ali obrabljena obutev, (5) trda podlaga in (6) nepravilna tehnika teka.

Velikokrat lahko vnetje tetive povzročijo tudi nenadno povečanje količine treninga in obremenitve na treningu, preveč teka navkreber ali preveč treninga za povečanje hitrosti. Oblika pete pa lahko pospeši razvoj poškodbe. Neprimerna obutev s premočnim blaženjem povzroči, da se peta ugrezne pregloboko, kar premočno raztegne tetivo. Hiperpronacija pri ploskem stopalu povzroči gibanje ahilove tetive na narastišču na peti, kar povzroča njeno preobremenitev na narastišču na petnico. Uporabiti moramo tekaške čevlje, ki preprečujejo hiperpronacijo stopala.

Redkeje povzroča težave tudi supinirano stopalo, za katero je značilen visok in tog stopalni lok. Tako stopalo slabo ublaži udarce pri teku in jih neposredno prenaša na ahilovo tetivo. Pomemben dejavnik nastanka poškodbe je tudi opetnik na tekaškem čevlju, kajti vsako zažemanje v tetivo lahko povzroči nepopravljivo okvaro. Zakrčenost zadnje lože mišic meč in stegna lahko pripomore k poškodbi tetive, zato naj bi redno preventivno raztezali te mišice.
 

Zdravljenje poteka z naslednjimi koraki:

(1) izogibanje teku v akutni boleči fazi, rahel tek pozneje pospeši regeneracijo; (2) silikonski vložek debeline 12–15 milimetrov pod peto razbremeni ahilovo tetivo; (3) redna ekcentrična vadba za ahilovo tetivo ima učinek po nekaj mesecih; (4) zdravljenje z udarnimi globinskimi valovi lahko blagodejno deluje na bolečino, njen učinek na obnavljanje tkiva ni dokazan; (5) globoka frikcijska masaža in raztezne vaje.

Ni pa še prepričljivih dokazov, da ima PRP (Plateler rich plasma) ali ACP (Autologous conditioned plasma), to je terapija s centrifugirano avtologno trombocitno plazmo, pozitiven učinek na tetivo. Enako velja za uporabo opornic in »tapinga«. Operacijo svetujemo šele, ko so vsi načini konservativnega zdravljenja izčrpani.
Injekcije s kortikosteroidi (blokade) v ahilovo tetivo ali njeno okolico so nevarne, ker po njih lahko že med normalnimi vsakdanjimi obremenitvami povzročimo poškodbo, rupturo (pretrganje) tetive!