Športnik ne sme biti kot Jeff Bezos

Če športnik ni izobraževan o principih in mehanizmih težav, s katerimi se sooča, je trening večinoma neučinkovita poraba energije in časa, saj bo v enakih okoliščinah reagirali na enak način kot prej in s tem povzročili enake težave in ponovili enak običajno neželen rezultat.

Tako se bo ujel v zanko ponavljanja in potenciranja enakih dejanj z več volje in odločenosti do točke, ko bo telo, ki mora delovati po fizikalnih zakonitostih, popustilo, in športnika postavilo v depresijo gibanja in vedenja na telesni ali psihološki ravni, pogosto pa kar v oboje.

Nujnost sprejemanje spoznanih slabih dejstev iz preteklosti

Učenje mora biti izvajano brez kazanja s prstom, brez iskanja krivde ali obsojanja preteklih napak športnika in brez premoči, ki jo učitelj lahko ima nad učencem. V svojem sodelovanju s športnikom uporabljam primerjalno analizo dejstev, ki so ga v preteklosti privedla do žejenih rezultatov, in dejstev, ki so pripeljala do neželenih rezultatov športnika.

Tako lahko zelo natančno določim, kateri odnosi in vedenjski vzorci so tisti, ki športniku kljub jasni nameri in močni volji onemogočajo dosego želenih rezultatov. Nato ga s šolanjem po metodi AEQ vodim v razumevanje teh dejstev, spoznanja, ki jih to razumevanje omogoča, in sprejemanje teh spoznanj, ne glede na to, ali so v skladu z želenimi cilji ali ne.
Šele sprejemanje spoznanih dejstev iz preteklosti lahko omogoči celostno spremembo športnika in s tem dvig povezave telo zavest, brez katere ni mogoče dvigniti čustvene zrelosti ter postopno, a trajno odpraviti neželene rezultate.

Pri delu s športniki opažam, da je glaven vzrok za kronične bolečine in poškodbe ravno neskladje med prepričanji, ki jih določa telo, in voljo, ki izhaja iz zavesti. Če sta neusklajena in s tem na različnih ravneh razvitosti, povzroči ta razlika telesno zakrčenost in onemogoča učinkovito delovanje telesa in sprostitev tudi, ko je delo dobro opravljeno. Največja ovira je predvsem dejstvo, značilno za veliko večino športnikov, da zelo slabo čutijo in se slabo zavedajo občutkov in senzacij v telesu, kar jim omogoča, da gredo lažje in dlje preko telesnih zmožnosti, in da nanje manj vpliva pritisk okolice, ko je potrebno v pravem trenutku dati vse od sebe in ohraniti visoko zbranost za dosego najboljšega mogočega rezultata.

A ta sposobnost je za športnika dvorezen meč, saj mu po eni strani omogoča, da lahko doseže skoraj nemogoče, po drugi strani pa mu je odvzeta življenjsko pomembna povezava telo – zavest preko katere se zavedamo dejanskega stanja v telesu, ki je lahko zelo drugačno od želenega ali potrebnega, da dosežemo željen rezultat, še posebej če je ta rezultat nad dejanskimi telesnimi zmožnostmi.

V proces se pogosto vključi še močna potreba po dokazovanju pomembnosti ali potrebnosti, ki vodi v samouničevanje zaradi nespoštovanja samega sebe in dojemanja telesa kot stroja, ki bo brez ugovora ali omahovanja naredil vse, kar od njega zavest pričakuje, kljub temu, da je od telesa močno ločena.
 

Športnik, ki je kot Jeff Bezos

V takšnih okoliščinah se športnik do telesa vede kot ravnokar ne več CEO Amazona do svojih zaposlenih v distribucijskih centrih. Zavesti ne zanima, kako bo telo izvedlo potrebno, temveč je pomembno samo to, da doseže cilj za vsako ceno. Za telo sicer športnik zelo dobro skrbi in mu nudi vse, kar je dosegljivo, da bi delovalo kar najbolje tako kot kolesar, skrbi, da je kolo čisto, dobro vzdrževano in opremljeno z najboljšim materialom, ki mu je dosegljiv.

A kolo je stroj, ki nima senzorno motorne zanke in kljub njeni odsotnosti deluje, saj jo učinkovito nadomešča kolesar in ekipni mehanik.

Pri telesu je ravno ta povratna zanka med telesom in zavestjo ključna za konstantno zagotavljanje primerne usklajenosti med telesom in zavestjo, in edina omogoča določanje realnih ciljev in primeren preskok iz območja normalnosti v območje učenja, kjer čas in energijo usmerjamo v rast in izboljšavo.

Dovolj časa, preživetega v območju učenja, omogoča dvig sposobnosti, da s izražanjem urejujemo potrebno za primerno ravnovesje med športnikom in okoljem, v katerem živi in dela. Sprostitev telesa je mogoča šele, ko si skozi dejanja prepričan, da lahko s čustvi urejaš svoje življenje.
Če tega ne moreš, je nemogoče biti res sproščen. In ravno nezmožnost sprostitve po končanem treningu ali nastopu je največja ovira sodobnega športnika.

FOTO: Jure Eržen/Delo

Kakšen je interes telesa in možganov

Brez dovolj dobre povezave je nemogoče določiti, kaj je prav in kaj narobe, kaj je ravno prav in kaj je preveč, kot tudi ni mogoče zaznati, da smo zaradi pretiravanja, ne glede na dober namen, šli iz območja učenja v območje uničevanja, kjer čas in energijo vlagamo v večanje notranjih nasprotji in onemogočamo pravilno delovanje življenjskih sistemov; energijo, ki jo proizvaja, športnik vedno bolj uporablja samouničujoče, kar seveda ni v interesu telesa in starih možganov.

V tej vojni med primarnim (telo in stari možgani) in sekundarnim (zavest-podzvest) lahko sekundarno dobiva bitke, vendar bo na koncu vedno zmagala primarna naveza, predvsem zaradi dejstva, da energija, ki omogoča delovanje sekundarni sistem prejema od primarnega in je od njega v celoti odvisen.

Tako kot je CEO Amazona v celoti odvisen od delavcev v distribucijskih centrih. Tega se CEO tudi zelo dobro zaveda in vlaga obilo časa in sredstev, da bi ljudi, ki delujejo kot stroji, a imajo če vedno vsaj nekaj svobodne volje in čustev, nadomestil z roboti in umetno inteligenco, ki teh motečih procesov nimajo.

Sodoben šport je na večini področij podoben Amazonu, zato je logično, da so tudi sodelujoči v tem športu vedno bolj podobni robotom, saj lahko samo tako dosegajo želene, a hkrati nerealne cilje za ceno vedno hitrejše slabšajočega in bolj kronično bolečega stanja.

In vrč hodi po vodo le dokler se ne razbije.

***
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje, in dihanja AEQ 3. stopnje