Športna rekreacija: Poletov plaz, ki ga bo nemogoče ustaviti

Nekje na prelomu tisočletja sem po Poti spominov in tovarištva tekala s prijateljico Ladko. Na najinih tekih praviloma nisva dirkali, na uro sva redko pogledovali. Tek sva uporabljali predvsem za »pucanje duše« (citiram Ladko). To nama je šlo zelo dobro. Tako sem ji neki dan zaupala misel, ki me je morila že nekaj časa. Primož mi je naložil nalogo, naj kot zdravnica pišem o zdravju in rekreativnem športu, ki se je v Sloveniji začel razvijati v 90. letih.

Njegov razlog je bil: »Ljudje to potrebujejo.« S tem sem se sicer strinjala, a tudi jaz sem spadala med te ljudi, kajti z njimi sem vstopala na rekreativne poti ... Ladkin odgovor je bil zelo jasen in približno takšen: »Kdo pa bo pisal, če ne ti.« Dodala je še, da lahko vse tekste prebere najprej ona, takrat že prava rekreativna veteranka. Še posebno pa je poudarila, da če želim začeti, je to pravi čas, ali kot pravi Alen Cohen: »Ne čakaj, da bodo pogoji odlični. Začetek naredi pogoje odlične.«

Podobnega mnenja je bil tudi Pavle. A njegovo mnenje je štelo manj, kajti za alpiniste je omejitev samo nebo. Tako so se začele kolumne in kar dolgo so imele najprej interno domačo cenzuro, nato pa nemalokrat še dobrohotno urednikovo predelavo (Boštjan Tadel, Primož). Tako smo se učili vsi. Bralci in jaz. Učenje je bilo najboljši del poti, iskanje odgovorov na številna vprašanja pa mi je na izjemno žlahten način odprlo oči glede mnogih zdravstvenih problemov, ki sem jih kot klasična zdravnica verjetno teže zaznala, in me tako tudi profesionalno obogatilo. Še posebno ker sem za prepoznavo problemov vedno iskala rešitve v spoznanjih »trdih« temeljih znanosti. Tako so zapisi vedno obdržali noto objektivnosti. Subjektivna mnenja sem raje preizkušala na sebi ...

Nabralo se je več kot petsto zapisov! Da je iz malega zrastlo takšno število, pa gre zasluga predvsem vam bralcem! Zato je ta zapis, ko Polet prehaja v polnoletnost, pravi čas, da se vam zahvalim.

»Teža uspeha je bila uspešno nadomeščena z lahkotnim občutkom, da sem spet začetnik in manj prepričan o vsem. Ta svoboda mi je omogočila, da sem vstopil v eno najbolj ustvarjalnih obdobij svojega življenja.« (Steve Jobs)

Rekreativni šport je medtem v Sloveniji zrastel več kot na kvadrat. Do neke mere je (na žalost?) tudi zamenjal prejšnji, lahko bi rekli sindikalno usmerjen športni pristop. Ko danes gledamo vso to rast rekreacije in vseh drugih pojavov, ki jo spremljajo, se poraja tudi vprašanje, ali smo si res to želeli. Je res prava pot, da mnogi tekajo naokoli v kompresijskih oblačilih ali podobnih visokotehnoloških izdelkih in si nato ali medtem ne upajo pojesti ničesar, kar ne spada med kakršno koli gurujsko prehransko priporočilo?



Nato preberejo še vse udarce proti sladkorjem, ki so sicer precej upravičeni, a za nekoga, ki je ravnokar drvel več ur naokoli in si po možnosti še meril čas, je že zdravstvena škoda, če čim prej ne zapolni zalog glikogena. Še posebno če je čez nekaj ur na programu že druga vadba. Na primer plavanje. Saj to je zdravo. Tudi zdravniki trdimo, da naj bi bili rekreativci predvsem urbani mnogobojci. Ob tem se mi počasi, a čedalje bolj utrinjajo misli o zapleteni poti rekreativnega športa.

Še posebno ker se velikokrat lahko vprašamo, kam pa je veselje šlo. Ali ne bi bilo bolje, če bi se vsi držali samo priporočil Svetovne zdravstvene organizacije o zdravi telesni vadbo? 300 minut na teden nekoliko bolj intenzivno, dvakrat na teden vaje za moč in smo zmagali v zdravju!



Težko bo. Slovenci, ki so po duši nedvomno tudi ekstremisti, so močno presegli tudi zdravstvena priporočila za zdravo gibanje. In da je mera še bolj polna, tudi za »zdravo« prehranjevanje.

Tudi za to smo krivi poletovci! Pomagali smo sprožiti plaz, a ta si je utrl poti, o katerih se nam pred 18 leti ni niti sanjalo. Zato je dolžnost  Poleta, da nadaljuje z izzivom, ki ga je pravzaprav zelo dobro pomagal zakuhati.

Zato začenjamo znova. Vemo, da je že Kafka trdil, da »nekatere stvari lahko dosežemo le z velikim krogom v nasprotno smer«.

Zato bomo takoj začeli delati, kajti »nič ni vnaprej določeno, ovire preteklosti so le vrata, ki vodijo k novim začetkom«. (Ralph Blum)