Makadamkanje je grevlanje in ni zimska rekreacija, celoletna pa je. Oktober je in kmalu bo smučarska sezona, preden se kolesarji aboniramo na Primorsko, je dobro, da nekaj kilometrov damo še domačim krajem.
Štartal sem v Kropi. Če bi vam opisoval pot iz domače vasi, bi bilo še več asfalta, svoj hišni makadam vam opišem kdaj drugič.
Kropa je v gorenjskem žepu, nič se ne vidi kamorkoli pogled seže, zato moraš gledati prav po vasi in Kropa je res lepa. Danes, ko sem jo obiskal, je bila zavita v koronsko masko, a Kroparica je drla kot to počnejo prave reke, ko so v najboljši formi. Kroparica ima amfiteatrsko povirje z močnim kraškim izvirom. Hudourniški značaj je tudi etimološko jedro imena naselja in potoka; na odseku svojega toka skozi naselje se v deževnih obdobjih peni kakor krop, kakor vrela voda. In jaz sem s stal na mostičku in se čudil, kako so jo tako učinkovito ukrotili v toboganu.
Da, da Kropa je tista vas, ki slovi po železarski in kovaški dejavnosti; učili smo se v osnovni šoli.
Specialkarji jo poznamo drugače, predvsem po mostičku, ki povezuje levo in desno stran vasi, mostičku, kjer se pritisnejo štoparice in se ugasnejo na Jamniku. Prekleto lep klanec zaradi katerega noben specialkar ne ve, kako lepa je v bistvu svojem Kropa, ker do nje že diha po blagi vzpetini, vse do mostička, kjer se začne … in neha s pogledom na cerkev
Svetega Primoža in Felicijana na Jamniku. Ta Primož Roglič ima tudi najlepšo cerkev v Sloveniji, škoda, ker se cerkev ne imenuje, oprosti mi Felicijan, Cerkev Svetega Primoža in Tadeja. Poznate jo z vseh koledarjev, ki v dvanajstih mesecih skušajo predstaviti dvanajst slovenskih lepot. Nikoli ne manjka.
Zato sem za izhodišče izbral Kropo. To naselje res morate videti.
Spustim se po klancu navdol, gledam smer Radovljica in Bled. Vmes je še Kamna Gorica in potem že Zgornja Lipnica. Na desni strani vidim smerokaz za Talež, kočo na Taležu natančneje in zavijem levo. Zgornja Lipnica je lepa vas, ki se konča pri podplatih mogočne Jelovice. Konec asfalta, dobrih sedem kilometrov ga je bilo iz Krope, začne se makadam in klanec. Sedem kilometrov asfalta na gravlerski turi je že veliko, vendar verjemite mi, da ga boste zelo pogrešali.
Klanec, makadam, gravel to ni, dež ga je spral, štrlijo večji kamni, razmišljam o cilju, ki je na drugi strani Gorenjske. Ne, nič ne razmišljam, oktober je in jaz še vedno kolesarim, letos imam rekordno število kilometrov na pedalih, o tem razmišljam in o spominih, kako sem se nekoč mlad junec izgubil na Jelovici. Tega ne bi rad še enkrat doživel.
Brez GPSMAP 66st bi si ne upal na Jelovico. FOTO: MB Cvjetičanin
Makadamkarje smer ne zanima, samo podlaga, mora biti makadam, šoder, čisto malo blata, nič skal in korenin, mora omogočati, da se z makadamkarjem voziš najhitreje, kar zmoreš. Makadamkarje ne zanima okolica, niti vasi, skozi katere se vozimo, niti turizem, niti ljudje, samo podlaga in kolesa. Ko prijateljem razlagam in kažem fotografije z opravljenega makadamkanja, me nikoli ne sprašujejo, kje sem se vozil, niti kaj sem videl samo; kakšne gume sem fural, kakšno kolo zdaj vozim, kakšno imam torbico na balanci, kakšno pod sedežem in na okvirju, kakšne čevlje, nogavice, majico, palerino ... Sprostitvene in katarzične terapije po opravljeni vožnji, so to. Da, številne osebnostne motnje so rezultat družbenih razmer in družbene represije. Mladi so danes prepričani, da je prava svoboda le z najboljšo kolesarsko opremo. Včasih jim prikimam, kaj hočem.
Prikaže se tabla, ki kaže proti koči na Taležu. Tu se konča Stravin segment. Nisem med desetimi najhitrejšimi. Še ena tabla je ob smerokazu, piše Goška Ravan in Vodiška planina, ta smer je prava, če hočem opraviti s svojim sanjskim krogom. Klanec se ne neha, dvakrat vmes se poravna le toliko, da nekaj spijem iz bidona, vmes prehitim gravlerko in dva trdorepca. Prispem na Goško Ravan in tam sta še dva gravlerja, mogoče celo makadamkarja.
Jaz nad Kropo, umazan nazunaj, prečiščen naznotraj. FOTO: MB Cvjetičanin
Pozdravimo se, fotografiram okolico in nadaljujem. Potem se spomnim, da sem doma na mizi pozabil zemljevid. Rekli boste, zakaj bi v 21. stoletju makadamkar še potreboval zemljevid, ko pa ima na toporišču Garmin GPSMAP 66st, na roki Feniks 6, v žepu pa še za vsak slučaj starega prijatelja Edge 800. Ampak, starec, kot sem sam, zaupa le papirju in zemljevidu:
kartu čitaj, seljaka pitaj, so nas učili v vojski. Ne morem iz svoje kože.
Začne me skrbeti, da bom šel po daljši in manj zanimivi poti kot sem hotel. Nič ne de, gumi se zarijeta v sneg! Mar tu sneg leži celo leto? Aprila, ko je bila korona na prvem vrhuncu sva s sinom tu ciklokrosirala in se drsala po ledeni zasneženi cesti, komaj živa pripela na Vodiško planino. Sin je bil pameten in prvič s ciklokroserjem
bogu izza nogu je bil prepričan, da je tu sneg tudi avgusta. Mogoče pa ima prav. Sami izvozi z glavne poti, nobene table, zadnja, na kateri je pisalo Bohinj, Petrovo Brdo in še nekaj je že daleč za mano.
Nikar ne zgrešite tega smerokaza. FOTO: MB Cvjetičanin
Nočem s poti, nočem se izgubiti, nadaljujem po snegu in kot kaže bom spet kmalu pri partizanskem domu na Vodiški. Klanec se postavi pokonci, klanec popusti, in tako v serijah, nisem utrujen, ker sem v poletni formi, tudi zebe me ne, čeprav sem v snežni kulisi.
Levo Vodiška planina, desno Bohinj in Rovtarica. To bo ta pot. Sneg, odpadlo listje, gozdarska vozila, Ljubljančan z gretjem na 27. Ravnina po blatu in snegu, oprema zdrži, moj Speedster 20 je mašina, Shmano GRX dela, kot bi bil na elektriko, kako to prestavlja, kako gladko vse teče, čeprav je v zimskem oklepu, umazan sem do čelade, volje pa odlične. Rovtarica je spodaj, snega je še več. Pogledam na uro, res je 17. oktober, ni december. Fotografiram, pijem, pojem banano, olupek vržem srnam. Tabla na kateri piše: Železniki in Škofja Loka, kaže levo.
Nikar ne zgrešite tega smerokaza. FOTO: MB Cvjetičanin
Grem levo. Spet malo klanca, veliko snega. Smreke so obtežene z belino, avtomobilov ni. Paziti moram, da res ne pridem do Železnikov. Prikaže se tabla Dražgoše. Ne vem, ali tista prva ne bi bila boljša odločitev, pri drugi tabli na kateri piše Dražgoše levo, nekam v gozd, zavijem levo in spust je za polno vzmetena kolesa. Sestopim. Ta cesta je bila nekoč bolj prijazna. Nič ne de. Hodim kakih sto metrov, spet zajaham speedsterja in mimo dveh gozdarjev pridem med hiše pod Dražgošami. Tu se makadam po 26-kilometrih končno neha, asfalt deluje kot gips na zlomljeno zapestje.
Cerkev Svetega Primoža in Felicijana brez ozadja. FOTO: MB Cvjetičanin
Zavijem levo, po stotih metrih je na moji desni strani spomenik padlim partizanom v Dražgošah. To je tisti spomenik, ki ga partizani obiskujejo januarja. Zagotovo ste to kdaj videli po televiziji. Asfalt pelje v klanec, skozi Dražgoše proti Jamniku. Gor in dol, asfalt je bolj podoben odličnemu makadamu. Snega ni, megla me spominja na moje Rapha prijatelje.
Melanholija obračanja pedalov me pelje proti Jamniku, petja ptic ne slišim, koncertirajo samo cirkularji za drva. Letošnja zima bo huda, kot kaže. Cirkular je prvi znanilec zime, tako kot je kostanj jeseni … Tega sem si domislil, ko sem prispel do table Jamnik. Tu je tista cerkev s koledarjev. Krasen meglen dan je njeno podobo ponujal po najnižji ceni, brez ozadja, brez dodatne kulise s konji na paši ali ovcami ali kravami, brez turistov.
Pogled v gorenjski žep. FOTO: MB Cvjetičanin
Moral sem tja. Prekrižal sem se za srečen makadamkarski krog, nekaj zajamral v brado in srknil iz bidona. Bo držalo do drugega leta. Vrnil sem se na asfalt in se spustil v nedrje Krope. Srečen sem, da sem opravil s 45. kilometri in 1100 višinci, v blatu, snegu, na klancih in spustih.
Ta krog priporočam vsem kolesarjem, ne samo makadamkarjem. Ampak, raje se ga lotite poleti, ko je sonce na vrhuncu svojih moči, skoraj cela pot poteka po gozdu in bo prav gotovo prijetneje, kot je bilo tokrat, 17. oktobra 2020, na dan, ko so maske nujne tudi zunaj, tudi na tako svežem gorenjskem zraku ...
Kropa. FOTO: MB Cvjetičanin
Komentarji