Kolesarjenje ob nekdanji železni zavesi

Obalnokraško regijo nam bodo spet zaprli in športni rekreativci bomo morali spet drugam, v druge konce Slovenije (dokler še lahko). Siti smo že omejitev, ampak se znamo tudi hitro prilagoditi. Zakaj ne bi šli kolesarit na vzhod države, saj je tam tudi topleje, kot je trenutno ob morju. Mogoče je tudi lepše, panonska ravnica nas zna umiriti enako dobro kot valovi Jadranskega morja.

Stari Prekmurci bi rekli, da smo se vozili ob »nekdakšne oceunje feronke«, mladi bi nas pa debelo gledali. Ker nas ravno ne bi razumeli, pa tudi, ker se jim verjetno niti ne sanja, kaj je to »železna zavesa«? Nekaj dni je vse viselo v zraku… se bomo vozili ali ne? Take zadeve v veliki meri narekuje vreme in napoved ni bila ravno obetavna.

Pa … nekako sta tako radarska slika na telefonu kakor zunanji pogled proti nebu dala spodbudo, da se gre. Z Igorjem sva že dan naprej splanirala vse, določila do minute natančen urnik, kako postopati v primeru odhoda.

Na pot je bilo potrebno kreniti malce bolj zgodaj, saj sva se proti Lendavi odpeljala kar s kolesi. Meni se za štirideset kilometrov kolesarjenja ravno ne da »kurblati« avta. Do same Čentibe, vasice malce ven iz Lendave je bilo skoraj 32 km … in s trekingom in gorcem tudi ni šlo preko trideset na uro … pa še veter je malce nagajal. Vseeno je »izračun v moji glavi« celi čas nakazoval, da bova tam kakšnih deset minut pred deveto… in ob deveti bi naj bil štart ture. Kakor se navadno zgodi, čakali smo dva Celjana, ki sta kar debelo zamujala in na pot krenili skoraj ob desetih … Pa nič hudega, nekaj okrepčila, je že prej padlo v želodce …, kajti po besedah vodiča bo ta tura malce bolj huda, še najbolj začetek.
 
Ker prvega deal proge nisem poznal … uh, saj bo verjetno šlo. Takoj za prvim ovinkom sem malce našponal, prehitel kolono, da pokažem, kako močan sem? A ne … prehitel sem jih zato, da sem se lahko potem obrnil in fotografiral začetek ture. Pa vzeti to težko mrcino iz torbe, nato popraviti kakšno nastavitev, šklocniti tri, štirikrat in vse pospraviti … uh, hitro so mi ušli izpred oči. Bom zmogel sam … po Čentibi in proti Dolini?

Pa kar hitro zagledam Ferija, neutrudnega vodiča prejšnjih tur, ki se je zavezal, da bo pazil name ravno zaradi tega, ker sem izgubljal čas s fotografiranjem in seveda bi se lahko izgubil. Ker sem ob vsakem postanku lomastil naokrog in iskal primerno mesto za ovekovečenje ture seveda nisem ravno vzorno poslušal našega vodiča Viktorja, zato sem si tule marsikje pomagal z njegovim zapisom, nekaj je dodal vseved oz. internet in to je to … Upam, da ne bom obtožen, da pišem plagiat, a?
 
Prvi vzpon je bil dokaj hud … tam nekaj malce manj kakor dvajset odstoten … nato pa dokaj hiter spust. Že tu sem videl, kaj vse bom tekom ture tudi zamudil, saj se nisem, ne mogel, ne upal, zaradi dokaj velike hitrosti ustaviti, da bi fotografiral manjšo kmetijo oz. povejmo kar ranč, kar je dandanes moda imenovanja pri nas. Prvi postanek je bil pri plinski postaji v Orešju, kjer so črpali plin še nekaj deset let nazaj.

Sledil je dolg, strm vzpon po makadamski cesti, kjer nas je večina sestopila. Moj treking enostavno ni bil primeren za tako hud vzpon po taki šodrasti cesti, kjer me je premetavalo levo in desno. Zaradi varnosti pametna odločitev. Po vzponu smo skozi gost bukov gozd prispeli do lovske opazovalnice, malce dalje pa do vojaške opazovalnice vojske bivše države, ki pa je v ruševinah. Tu se v času hladne vojne ni bilo dovoljeno oz. si tvegal glavo. Ja, take razmere so bile marsikje ob t. i. železni zavesi.
 
Zeleno mejo smo prečkali praktično po gozdu, kolesa smo potiskali, videli so se mejni kamni in malce očiščenega terena zaradi meje. V času hladne vojne je bil potem pogled na mejo boljši. Prispeli smo do ohranjenih ostankov nekdanje tlakovane rimske ceste nad Lovaszijem. V času II. svetovne vojne se je tu umikala nemška vojska pred prodirajočo rdečo armado. Ker so koristili stare zemljevide niso vedeli, da se cesta konča in tako je nemški tank nasedel v globokem blatu. Domačini so baje razmontirali tank kolikor se je dalo, tako, da od njega naj ne bi ostalo praktično nič. Mogoče je kdo celo kaj zaslužil s prodajo starega železa.

Prispeli smo tudi do opuščenega naftnega črpališča, katerih je tu okoli okrog dvesto. Malce izven trase smo po dogovoru zavili v eno globel do izvira vode. Uh, če mi kaj ni bilo všeč bi kar rekel, da je bila to napačna odločitev. Ura mi je namerila 37-odstotni spust, seveda se ni noben peljal dol. Meni je vmes uspelo tudi, da sem telebnil na ta zadnjo. Dol je šlo težko, ampak potrebno je bilo potem iti še nazaj, to je bila prav tako zelo, zelo zahtevna misija. Kakor koli, gnala nas je misel, da bo po spustu prišlo okrepčilo pri jezeru Lendvadedes.

Med spustom sem malce opazoval podrobnosti, veliko zapuščeni hiš, ki so vsako leto v slabšem stanju. Tu so v času hladne vojne baje naseljevali ljudi, ki niso bili všeč komunističnemu režimu, torej daleč od oči, daleč od ...
Pri jezeru Lendvadedes smo se ustavili v manjšem gostišču, kjer so cene zelo, zelo nizke. Sicer bi mi pili in posedali dlje časa, ampak kreniti je bilo potrebno naprej proti idiličnemu mestecu Gosztola, kateremu jaz tudi pravim Lentijev Beverly Hills. Je na hribu, ima kar precej vil in tu bi naj živeli bogataši, kateri delajo v Lentiju ali kje v bližini. Edino, če Gosztolo primerjamo z Beverly Hillsom, seveda nima palm ...

Sledil je kar dolg spust po solidni asfaltni cesti, pri eni gostilni se je moralo zaviti v gozd, za razliko od prej, ker sem tu vozil že dvakrat, smo morali na dveh, treh mesti kolo prenesti preko podrtih debel.

Po izhodu iz gozda smo prispeli v zaledje Lentija, kjer je prav tako naselje tistih malce bolj bogatih. Po lepi kolesarski stezi smo ponovno prispeli do jezera, ampak tokrat v tistem bifeju nismo delali prometa. Čakal nas je zahteven vzpon v vasici Lendvadedes po bolj ozki asfaltni kolesarski stezi. Tu sem prav tako bil že dvakrat, ampak sem se vedno spuščal, sedaj pa je bilo potrebno gor. Kolikor sem tu in tam uspel pogledati na števec, tudi dvajset odstotkov naklonine, je kazalo. Imel sem pa srečo, da ni bilo pred mano nikogar in sem lahko, sicer z muko, zvozil vzpon brez sestopanja. Zgoraj sem seveda takoj naredil nekaj fotografij.

Obiskali smo še vasico Tenkehegy, ki meji na Slovenijo in si ogledali nekdanji madžarski stražni stolp, ki stoji sredi gozda in nudi pogled na zeleno mejo. Ja, tale železna zavesa je bila res železna, pa še zavesa povrhu.
 
Še malce ovinkarjenja, tako po spominu sem približno vedel, kje smo in res, hitro smo prečkali mejo in se v bližini Piramide v goricah nad Lendavo podali na pokušnjo vina v gostišče Cuk, impozantna zgradba tako izstopa iz okolice, da se enostavno ne more zgrešiti. Tu se je prav tako precej fotografiralo, lastnica je pomagala, se malce tudi pošalila in kar solidno obrnila fotoaparat in fotografija je kar solidno uspela bi rekel. Zdaj nas je čakal samo še povratek proti Čentibi po makadamski cesti tik ob meji in finale v enem vikendu, kjer so nam postregli z odličnim bogračem. Pa še kakšen špricer se je popil, malo smo podebatirali o turi in se tudi seznanili z novimi načrti društva, že maja bi sledila tura z ogledom madžarskih bunkerjev. Sem že hudo radoveden!

Naju z Igorjem je čakal še povratek proti Soboti s kolesi vreme je vzdržalo skoraj do konca le velik del poti nazaj naju je, kar solidno pralo, postalo je hladno, pa še nasprotni veter je pihal kot zmešan. Tako sva se vračala debeli dve uri, namesto kakšnih osemdeset minut. Če računam samo kolesarsko turo, smo prevozili 40 km in naredili več kot 800 višincev.