S kolesom po Gradiščanskem

Že drži, da lepi spomini ostajajo in da se navadno človek rad vrača v kraje, na katere ima take spomine. Nekje v začetku tega tisočletja (leta 2001 in 2002) sem se dvakrt udeležil kolesarskega maratona na Gradiščanskem, v Burgenlandu po nemško v mestecu Mörbish ob znamenitem Nedežinskem jezeru oz. Neusiedler see po njihovem.



Čas hitro teče, marsikaj se pozabi, vseeno pa sem se veselil ponovnega obiska teh krajev, čeprav v čisto drugačnih okoliščinah.

Ena izmed domačih turističnih agencij prireja vsako leto kolesarske izlete in letos je bil na sporedu obisk prav Gradiščanskega. Zanimanja je bilo veliko, tako, da se je prijavilo lepo število kolesark in kolesarjev in ker se lahko v kolesarsko prikolico vstavi le nekaj čez dvajset koles, so organizirali dve skupini.

Sam sem nekako »padel« v drugo. Že pred odhodom prve skupine sem s prijateljem Igorjem naredil načrt, da jim greva nasproti zadnji dan tam nekje do mesteca Rechnitz. Ampak, vmes pride kaj nepredvidenega in sva načrt zaradi slabega vremena opustila.

Čas odhoda se je hitro približal, dan prej smo nekateri naložili kolesa v prikolico ter nekaj opreme odnesli v avtobus. Tako je bilo manj skrbi in je izostala manjša težavica na dan odhoda. Odhod seveda kar zgodaj, na izhodišče je bilo potrebno pač priti še pred poldnevom. Avtobus nas je tako  zapeljal iz prestolnice Pomurja Murske Sobote na slikovito Goričko in hitro smo vedeli, kdaj smo na mejnem prehodu Bonisdorf v Avstriji.

Zakaj, verjetno ni potrebno pisati. Krajinski park Goričko se raztega v vseh treh državah in vsaka da pač svoje značilnosti. Pri mestecu Jennersdorf smo zavili že dobesedno na avstrijske hribe, videli dokaj znane terme Loipersdorf.

Tu je večji kraj Fürstenfeld, kjer smo zavili nekoliko proti zahodu in pozneje na avtocesto. Za vse, kateri bi obiskovali te kraje omenjam še znamenite terme Blumau. Projektiral jih je arhitekt iz Poljske, kateri je veliko gradil v Avstriji in značilnost teh term je, da so okna, vrata, vsa različnih oblik in barv.

Na sami avtocesti smo se še edino ustavili na postajališču, kjer lahko seveda ob plačilu, odneseš domov še skodelico za kavo, iz katere se pil. Pri glavnem mestu Gradiščanske Eisenstadtu smo zavili z avtoceste in čakalo nas je še kakšnih 20 km vožnje do Mörbisha mimo mesteca St. Margaretha in Rust.
 

Nekaj o pokrajini Burgenland oz. Gradiščanskem

Je ena izmed devetih zveznih dežel Avstrije, imenovane so Bundesland. Leži najbolj vzhodno, je najmanjša in po statističnih podatkih je najbolj revna zvezna dežela. Njena zgodovina je pestra, prepleta se zgodovina tako Avstrijcev, Madžarov in gradiščanskih Hrvatov. Blago podnebje, stepna pokrajina v območju Neusiedler see/Seewinkel, ki sodi v svetovno kulturno dediščino. Prikupni vinogradi, podolgovata poslopja – vse to so karakteristike Panonske nižine. S svojo bogato ponudbo kulture, narave, vina, wellnessa in športa dežela Gradiščansko na tisoče svojih gostov navdušuje skozi celo leto.



Glavno mesto pokrajine je Eisenstadt oz. Železno:  ima nekaj manj, kakor 15.000 prebivalcev. Leži ob vznožju hribovja Leithagebirge na vulkanski terasi, ki vodi do reke Wulke in je oddaljeno okrog 12 km od madžarske meje. Zaščiteno pod do 400 metrov visokim grebenom Leithagebirge, ki je poraščeno z gostimi listnatimi gozdovi, ima ugodno lego za vinograde in sadnje (marelice, breskve in mandlje).

Kolikor daleč seže oko je vse zasajeno z vinsko trto, ki obkroža mesto na vseh straneh. Med turškim osvajanjem leta 1529 in leta 1532 so Turki osvojili Železno in od tod prodirali proti Dunaju. Mesto je v naslednji letih pogosto menjalo gospodarje. Leta 1648 ga je zasedla madžarska plemiška družina Esterhazy. Knežja družina bila zelo aktivna pri obnovi podobe mesta.
 

Esterházyjeva družina

Je kmalu postala ena izmed najbogatejših plemiških družin v srednji Evropi in je imela v posesti številne gradove. Leta 1809 so, v času Napoleonovih vojn, Železno zasedli francoski vojaki. V letih 1865-1898 so Esterházyji, zaradi velikih stroškov z gradnjo in obnovo mesta, zašli v finančne težave in so se rešili s cesarsko pomočjo. Leta 1897 je bilo Železno povezano v madžarsko železniško omrežje.

Največja znamenitost Železnega je zagotovo dvorec Esterházy. Prvotni gotski dvorec iz leta 1364 je knez Esterházy velikopotezno prenovil in dogradil v letih 1663-1672 ter ga spremenil v središče dvornega življenja. Danes dvorec predstavlja središče kulturnega življenja. Med drugimi prireditvami v Haydnovi dvorani pod čudovitimi stropnimi freskami ob slavnostnih priložnostih in koncertih zazvenijo melodije Josepha Haydna.

Ob gradu je obsežen park z Glorieto. Nekoč baročni vrt je bil leta 1800 preurejen v krajinski park. Omembe vredna je katedrala Sv. Martina, katere začetki segajo vse do 13. stoletja, Kalvarija (Kalvarienberg) v cerkvi Bergkirche s Haydnovim mavzolejem in Haydnova hiša.
 

Pred startom »prve etape«

Še pred startom »prve etape« smo se v samem Mörbischu zapeljali še v hrib in proti madžarski meji proti t. i. »punktu« druge etape. To mesto sem imel še nekoliko v spominu, saj se po štartu tu proga maratona takoj usmeri na Madžarsko in  med gorice. Za začetek našega potepanja, kolesarjenja se je izbralo dokaj prostorno parkirišče tik ob jezeru na cesti, kako bi jo drugače pač imenovali, Seestrasse.



Nekoliko nervozni, še bolj pa željni kolesarjenja smo se hitro podali na pot, še enkrat zavili v mestece, katero ima približno 2.200 prebivalcev in zavili v hrib ter se usmerili proti Rustu, kjer je bil že takoj na začetku punkt oz. postaja za kavico in kakšno potrebo v restavraciji Katamaran tik ob jezeru. Meni je postanek po svoje odlično uspel, saj sem prvič vzel v roke svojo kamero oz. fotoaparat po domače in naredil nekaj posnetkov, tako jezera, kakor tudi udeležencev izleta. Sam Rust je podoben Mörbishu, kakor tudi drugim mestecem ob jezeru, ima približno 1.900 prebivalcev.

Kolesarke in kolesarji smo se po postanku usmerili na sever in seveda, proti vetru. Na jezeru piha stalno dokaj močan veter in je raj za razne vodne športe. Prometnice so ob zahodni obali jezera nekoliko bolj oddaljene, kakor na vzhodu, jezero se kaj dosti ni videlo.

Neusiedler see oz. Nedežinsko jezero: je veliko in plitvo stepsko jezero. Večino voda dobi iz dotoka podtalnice in iz padavin, za večino odtoka pa je krivo izhlapevanje. Zaradi ravnega terena je povprečna globina komaj en meter, največja globina manj, kakor 2 m, sezonsko nihanje vodostaja pa povzroča velike spremembe površine in v sušnem obdobju poleti se tvorijo številni manjši vodni bazeni. Edini iztok je umeten in reguliran.

Obrežje porašča obsežen sestoj trstičevja. Maksimalna dolžina jezera je 36 km, širine pa 12 km. Jezero je zelo, zelo priljubljeno središče za vodne športe, zaradi stalnega in močnega vremena slovi kot raj za kajtarje, surferje, tudi kopalcev ne manjka.

Kilometri so veselo ostajali za nami, sam sem malce bolj trpel, saj sem moral prehitevati tako hitrejšo, kakor počasnejšo skupino zaradi fotografiranja. In tako… ko sem lovil hitrejšo skupino, sem zgrešil mesto za postanek, čeprav sem se peljal mimo v razdalji 30 m. In malce kolovratil po Neusiedler am see mestecu, naredil tudi kakšnih 5 km viška. Tolažim se lahko s tem, da sem pač več treniral od ostalih. Naslednji postanek je bil v mestecu Podersdorf am see, šele tu smo se dejansko srečali z jezerom in uživali ob pogledu na učence kajtanja, na nemalo število surferjev in še česa.

Za prvi dan nam je tako ostalo še nekaj kilomerov do Illmitza. Ker navadno pravimo, da ima vrag vedno mlade smo imeli na žalost nekih 5 km od cilja resen padec kolesarke, katero smo morali pozneje odpeljati na urgenco in v neko bolnico v bližino Dunaja. Pozno ponoči je prispel ponjo še osebni avtomobil iz Murske Sobote, kateri jo je odpeljal domov.

V Illmitzu smo bili baje v edinem hotelu, kateri je na tej strani jezera. Veliko bi naj bilo privatnih postelj, dočim izgleda neki večji hotel ne rabijo. Sam hotel je bil dokaj star, ampak po naporih dneva… kdo bo gledal še konju zobe? Še pred večerjo smo se trije podali proti obali, da bi se morda našel kakšen kader za fotografiranje, vendar smo se na polovici že obrnili… do obale je bilo več kakor 5 km.

Jutro, krajše priprave, več kolesarjev se je ubadalo z navigacijo in ker velja, da veliko babic pomeni kilavo dete, smo se seveda odpeljali… k jezeru po cesti, katere del smo prevozili že prejšnji večer. Ja, 5 km tja in nazaj, spet dodatni trening. Po kolesarskih stezah in delom po cesti smo se nato kar hitro bližali meji… prečkali neki manjši, ozek lesen mostiček na stezi… in takoj zagledali madžarsko mejno oznako.



Od tu, pa vse do Fertöda smo kolesarili večinoma po zelo dobri kolesarski stezi med polji in manjšimi gozdički. Omenjeno mestece ima znameniti dvorec Esterhazijev, nekako se imenuje madžarski Versailes, čeprav je verjeto to samo neka miniatura omenjenega francoskega dvorca. Čas, kateri nam je bil namenjen za počitek in okrepčilo sem tako lahko kar bogato izkoristil za fotografiranje.

Vseeno je bilo potrebno iti oz. kolesariti naprej, formirali smo vsaj dve skupinici, pred avstrijsko mejo pa nas je čakal še dokaj dolg in zahteven vzpon v mestu Fertölakos. Do naslednje postaje nad Mörbishem je tako ostalo kakšni 10 km, nekaj malega je bilo še vzpončkov, vseeno pa smo bili veseli, da smo vsi prispeli na vmesni cilj. Tudi eno kolo se je moralo vmes malce popravljati, mojster je delo odlično opravil pred radovednimi učenkami in učenci, da se malo našalim.

Ponovno smo v samem Mörbishu prevozili hrib, katerega smo tudi prejšnji dan, do Rusta je pot potekala po isti kolesarski stezi, nato pa se je bilo potrebno obrniti proti zahodu in jugu. Še trideset kilometrov do Marza, v tem delu smo malo več vijugali po naseljih in manj med polji, gozdički. O samem prenočevanju in hotelu ne bi, ni bilo nič posebnega, sicer pa tudi nismo pričakovali neka čuda. Želeli smo si samo prhanja, večerje in spanja, kajti tudi nekega nočnega življenja v takih mestecih ni.

Tretji dan je bila kraljevska etapa

Je bil že vnaprej določen kot »kraljevska etapa« in že na začetku je etapa pokazala dobesedno zobe. Sicer dokaj položni vzponi, ampak precej dolgi, treba je bilo bolj po cestah, promet pa kar gost, od Sieggrabna, Kalkgrubna do Oberpullendorfa, kjer je bil postanek. Vmes smo pri mestecu Stoob naleteli na ogromen vrček, sezidan iz zidakov in zraven manjše jezerce. Po samem postanku, kar dolgem, smo se nekateri že malo psihično pripravljali na zahteven vzpon nad mestom Lochenhaus. Do tja smo vmes nabrali še za nekaj »stotnij« višincev, tako, da ravno najbolj spočit ni bil nihče.

In vzpon… vsi, kateri smo vozili smo kar dobro zagrabili. V začetku je hrib navil v solidne številke. Po kakšnih dveh kilometrih se je naklonina »umirila«. Žal mi je že prej meritev srčnega utripa odpovedala, tako pač ne vem, koliko preko neke dovoljene meje sem obremenjeval svojega srčeka… Ta klanec od mesteca pa do vrha, do t. i. Rancha meri 9,51 km, povprečna naklonina pa je 5%, sam sem ga prevozil v slabih petdesetih minutah, hitreje pač ni šlo. Zgoraj smo počakali počasnejše… in nato dokaj strm spust, (s tem strani mislim, da je hrib še težje prevoziti) do mesteca Rechnitz.



Urnik nam je nekako zaostajal za dobre pol ure… in to smo še dodatno popravili v »negativo« med vožnjo proti Güssingu. Traso smo nehote podaljšali za nekaj kilometrov, tudi nekaj dodatnih višincev se je nabralo in ta dan je bila res kraljevska etapa.

Zadovoljni in srečni na cilju, kaj drugega reči. Hitro kolesa na prikolico, v avtobus, med vožnjo izmenjavanje vtisov in postanek v eni vasici še na Goričkem zaradi manjše večerje v obliki bograča in prekmurske pogače imenovane posolonka. In delanje načrtov za drugo leto… morda Švica?


***
Dušan Dundek je naš kolesarski poročevalec iz Prekmurja.