Neomejen dostop | že od 9,99€
Nedelja v Mariboru je bila lepa jesenska. Dišalo je po pečenem kostanju in mazivu za verigo. Specialkarji iz cele Slovenije in kolesarski navdušenci so prišli na kolesarjenje s Primožem Rogličem.
Prvič sem doživel, da je karizma mlajšega človeka od mene pokonci postavila kocine, moje. Kolesarji jim ne premoremo veliko, ampak, dvignile so se, ko je zapeljal na trg Leona Štuklja. Ko se je z balanco skoraj dotaknil moje fotografske torbe, sem otrpnil. Mulc, res si nekaj posebnega, sem si rekel, ne nalašč.
Oči so se povečale. Vsi, ki so kolesarili ob njem, so bili še srečnejši. Normalno, saj so skupaj z Rogličem kurili kalorije, požirali kilometre, preverjali srčni utrip. Kolesarsko srce je bilo sredi Maribora.
Karizma je sposobnost jasne in vizionarske komunikacije, katere sporočilo je navdihujoče in pritegne ter motivira druge. Drži. To se vidi iz letala, se reče, ko je v bližini Primož Roglič.
Karizma izvira iz vrednot in občutkov. Drži. Za zdaj Primož jasno sporoča, kaj je zanj najpomembneje; družina in kolo.
O karizmi je govoril že Aristotel, ki jo je opisal kot vpliv, ki ga sestavljajo logos, ethos in pathos.
Aristotel je trdil, da moramo, če želimo prepričati ljudi,uporabiti močne argumente, vzpostaviti osebno in moralno kredibilnost in v ljudeh prebuditi čustva in strasti. Vse to je uporabil Primož, kajne?
Iz karizme izhaja tudi karizmatično vodenje, ki vključuje predvsem sposobnosti, ki se jih lahko naučimo oziroma jih lahko izboljšamo z vajo. Takšen način vodenja vpliva na upe, ideale in jih navdihuje. Roglič je brez vsakršne reklame za svoj dobrodelni dogodek zbral 31000 evrov. Kaj bi bilo, če bi s kolesom kruzal po celi Sloveniji, tako kot tisti simpatični radijec, ki je zbral skoraj milijon, kljub temu, da ga ne pozna niti približno toliko ljudi kot Primoža. Razmišljam.
V religiji beseda karizma pomeni tudi nadnaravno sposobnost, ki je dana posamezniku zlasti v korist drugih. Primož, komaj kaj izusti, a ljudje ga obožujejo. Če bi znal povezati vsaj tri stavke, bi … ali pa ne, mogoče se njegova simpatičnost kopiči ravno zaradi ponavljajočih se stavkov. Simpatičnost si kopiči z vrtenjem pedal ...
Za karizmo je značilno, da je od Boga oziroma božanstva dana posvečena sposobnost posamezniku, po katerem se delovanje tega posameznika v odnosu do religiozne skupnosti kaže kot uveljavljanje božanske moči. Moram biti malce piker, ampak, če bi Rogla oba otroka krstil na Brezjah, bi moral še Papežu darovati Cervela. Mogoče bi moral večkrat k maši, da bi se ga nesreča bolj izogibala?
Kolesarstvo je med edinstvenimi športi, če ne celo čisto edinstven, ker se lahko med tekmo dotakneš svojega ljubljenega športnika.
Si predstavljate, da bi se lahko Ronalda dotaknili med tekmo? Tudi jaz ne. Kljub temu kolesarji včasih priredijo zabavo, največkrat ob kaki pomembni zmagi ali ob koncu uspešne sezone, da lahko pogostijo najožje zveste navijače.
Primož Roglič je pred nedavnim ustanovil fundacijo s pomočjo katere bo skušal pomagati mladim kolesarjem. Prva prireditev pod okriljem te fundacije je bila v nedeljo na trgu Leona Štuklja, sredi Maribora, poimenoval jo je Zlati krog. Zakaj zlati, ni treba trošiti črnila.
Zbralo se je okoli dvesto kolesarjev in še enkrat toliko vsaj drugih navijačev, ker je bilo število omejeno in ker je bila štartnina v bistvu pomoč mladim. Spraševali smo se, kako bi bilo, če bi bil dogodek bolje oglaševan. Bi napolnil Stožice? Če bi jim obljubil dirkanje na Vršič, zagotovo.
Potem, po kolesarjenju je sledila licitacija Primoževe kolesarske opreme. Na koncu so zbrali lep kup evrov. Potem pa je Primož izjavil, da bo še enkrat toliko doniral iz svojega žepa. Ne vem, ali se je Lora s tem strinjala. Ampak, družinski proračun ne bo trpel, kljub temu, da Primož ni več kolesar številka ena na svetu.
Ampak …
Vedno je ampak. Za vse tiste, ki so se zbrali, lahko trdim, da bo Primož vedno primus na svetu in to za vse večne čase. Ne vem, če, katerega od najboljših kolesarjev v zadnjem stoletju nisem videl v živo. Seveda, nekatere že upokojene, nekatere pa v prešvicanih dresih. Ampak, malokateri mi je postavil kocine pokonci. Ta izraz mi ni ljub, ker kolesarji res ne maramo kocin. Kaj pa, da sem občutil mrzel hrbet? Tako je rekel prijatelj ob pivo, ko sva ga skupaj opazovala.
Rekel, je, da ga je streslo, ko se je mimo njega pripeljal sam Roglič. »Ej, Roglič je Roglič!« To je rekel tako jasno, da jasnejše ne bi moglo biti. »On je tisti prvi, ki je dobil etapo na Touru, on!« Je dodal drugi pivopivec ob mizi. »Roglič je Bog, zame je Bog, dobesedno!« Dobro, mar že pretiravamo, sem skušal pomiriti strasti, a sem butnil v smrtno resna lica. »Tip je res zmagal na olimpijskem kronometru!« In potem smo mi bili tiho in nemo smo opazovali ljudi na trgu.
Spomnil sem se zaključne scene filma Parfum: Zgodba morilca. Gledali ste? Ko Ben Whishaw odpre stekleničko čudežnega parfuma, ko v ta isti parfum namočen robček poleti čez ljudi. Ves trg se zlekne v ekstazo najčutnejšega ugodja … Rogličev parfum je njegova karizma, ki si si jo je ustvaril v mešanici, za nas neverjetnih uspehov in padcev ob trdna tla. Kako bi lahko bil naslov njegovega filma? Roglič: Zgodba srečnega nesrečnika? In dobro je napisati, da so vse njegove zmage vredne njegovih padcev. Cena ni previsoka, tak je ta šport pač. Ampak visoka cena nikoli ne laže, kajne?
Na poti domov sva bila oba s sodelavcem enotnega mnenja, da je Roglič le Roglič, brez vejice pred le. In potem sva nekako umirjeno potovala.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji