Rdeča kapica gre na volitve

V smučinah, kjer se družim z naravo, je podnevi živahno, zlasti konec tedna postanejo pravo tekaško mravljišče, in ljudje se tam dobro počutijo; sam gneče ne maram in do pred kratkim sem najraje tekel konec dneva, ko ta jemlje slovo in se tam od Mangarta in Trbiža začne spuščati mrak.

Ni hecno, da se ti zdi, da tema vedno pride iz tujine, in ne od doma, s kranjske strani?

Rad imam gozd in tudi ponoči grem rad vanj, v Ljubljani včasih z gorskim kolesom in svetilko, upam, da s tem, ko iščem svoj mir, preveč ne vznemirjam živali, ki so tam doma in si želijo svojega miru.

Nočna vožnja v hrib, ko so za teboj v daljavi še vedno luči mesta, daje nelagodju noči znosno obliko, gotovost, pa čeprav veš, da na robu mesta živi nekaj medvedov in na enega z mladičkom si že trčil.

Tam, na Zgornjem Kranjskem, kjer tečeš, ponoči kraljuje trop volkov. Bilo jih je pet, zdaj jih je sedem, in zadnjič so enega videli pri hiši v vasici, kjer je doma svetovni pokal v alpskem smučanju.

Nočni peš sprehodi med vasico, kjer včasih prespim, in pri nas slovitim zimskim športnim centrom in nazaj v vasico niso več povsem brez pogledov tja gor pod hribe in včasih se ti zdi, da na belem, ki se pere na minus deset mesečine, vidiš črne pike. Ker kljub vsemu ločim med norostjo in neumnostjo, me v z mrakom počesane tekaške smučine ni več.

Dan je za ljudi in večer je za zveri; ljudje ne vemo vedno, kam spadamo in do kam lahko gremo, in ko v smučinah najdeš ostanke raztrgane košute, ti je jasno, da si je naravo pametno razdeliti z zvermi tako, da si ne hodimo v zelje, čeprav volkovi res niso vegetarijanci. Za vse je dovolj prostora, če smo ljudje pametni, in mislim, da je volkovom to bolj jasno kot nam.

Nekoč, davno, smo se poleti gimnazijci z avtobusom popeljali na Jezersko in na Češko kočo in smučali na poletnem snegu. Na avtobus je v Preddvoru vstopila stara ženica, in čeprav žabarji, smo ji odstopili sedež in zahvalila se nam je s stavkom, ki ga ne bom pozabil. »Če so ovce mirne, jih gre v stan veliko, če skačejo druga po drugi, pa zelo malo.«

Danes nad Jezerskim ne smučajo več, planet ima prevečkrat vročino, da bi se sneg obdržal; se pa tam rojeva nov smučarskotekaški raj in zdi se, da se bo domovanje nepozabnega in v gorah nepresegljivega Dava Karničarja pokazalo v obliki, kot je tam od nekdaj. Neokrnjeni in neomadeževani gorski biser, ne prav daleč gor nad Kranjem; saj je res, da s kolesa vedno preklinjam klanec, ki je pripet na vrh, ampak ko si enkrat gor, si ne želiš več v nebesa, ker si že tam.

Nič čudnega ni, da tako oblikovana domovina rojeva olimpijska odličja; če ljudje, ki nam daje dom, ne bi bili v redu, se to ne bi dogajalo, o tem sem prepričan. Včasih se vprašamo, zakaj znajo sosedje Hrvati in nekoliko južneje naseljeni nam nekdanji polbratje Srbi tako strastno pokazati, kako radi imajo svoji državi. In gor, za Karavankami, je z Avstrijci enako, pa tudi če hodijo naokoli v gatah iz krp vileda in imajo na vrh suknjiča nabit še klobuček. Da mi tega nimamo, pravimo.

Zdaj ni več tako. Zdi se mi, da smo zdaj mnogi v naši domovini zelo žalostni, ker vidimo, kako daleč gredo nekateri, na obeh straneh korita, pri trganju države. Dokler so trgali državo, ki je zagotovo začasno položena na našo domovino, smo bili lahko še mirni; države se menjajo, na našo domovino jih je leglo že veliko, počasi so šle svojo pot, domovina pa je ostala.

Pri volkovih, ki ponoči v moji smučini trgajo svoj plen, gre za lakoto, preživetje in ohranitev čudovite divje vrste. Volkovi, ki trgajo mojo domovino, niso lačni, le požrtni in pohlepni so, in gre jim le za ohranitev krdelc.

Slovenci ne znamo nositi majic s šahovnico in zastav s starim grbom in hlač iz vilede, da bi pokazali, kdo smo, mi smo le vsak dan bolj žalostni, ker nam je jasno, kaj oni oboji, ki so ukradli državo, počnejo domovini. Čutimo, da trgajo tudi nas in nas hočejo narediti take, kot nikoli nismo bili. Nikomur na svetu ni jasno, kako da v športu smo, kot smo, in le redko kdo bo tudi razumel, da je naša ljubezen do domovine žalost.

Še dobro, da se gibamo in da je vsak žepek naše domovine lahko telovadnica. Tako smo lahko večkrat dobre volje, se večkrat srečamo s prijatelji in smo bolj zdravi in manj nesramni in arogantni kot kdo drug. Jasno, da gibanje ni sopomenka, da je človek dober. Kje pa. Samo zaradi spoštovanja do njunih nekdanjih dosežkov ne zapišem, kakšna sta v resnici slavna slovenska športnika, nordijca.

Tu smo navadni ljudje, upam, boljši, saj navijamo za vse, kot smo iskreno tudi zanju. Bila sta vrhunska športnika, a njuni telesi sta veliko preveliko domovanje za velikost njunih duš. Mi smo navijači in smo ljubiteljski športniki. Več nam pomeni domovina kot časti, ki jih zmagovalcem podeljuje oblast, in kot sta si od oblasti izlizala omenjena ...

Zaljubljeni v svojo domovino in ponosni na državo, ki nam jo skušajo do konca spriditi, si lahko pomagamo na le en način: da od onih, ki jih bomo kmalu volili – in prav vsaka odločitev, koga bomo, je enako vredna, saj navadni ljudje bolj razumemo demokracijo od onih, ki se kot borijo zanjo – dobimo nekaj odgovorov.

Dva Poletova avtorja na sprejemu pri predsedniku Pahorju

Morali bi jih vprašati, kaj bodo naredili za nas, ki se gibamo. Kakšen je njihov program za šport otrok, mladostnikov in rekreativcev, kako si predstavljajo zdrav življenjski slog naroda, kaj bodo storili za naše zdravje, v kakšne šole bomo hodili ter kaj bomo lahko delali in kako dolgo, da starejši ne bomo v breme mlajšim in da bodo mlajši deležni vsega najlepšega, kar rojeva domovina.

Tisti, ki tega v svojih programih ne bodo imeli, so za nas, ki smo tu radi doma in nam narava pomeni vse, veliko nevarnejši od volkov, zaradi katerih pod noč ne grem več v smučino. Z zverjo se lahko zmeniš, z ljudmi, ki se obnašajo kot zveri, ne. Človek je za človeka lahko tudi volk. Ni treba biti ravno Sigmund Freud, da bi to razumel, pa tudi Rdeča kapica ne.

To, da smo Slovenci žalostni, ker nam je končno postalo jasno, kako so raztrgali našo domovino, je nekaj, česar tujci ne bodo nikoli povsem razumeli. Najbolj narobe bo, če bomo veseli le takrat, ko bodo naši osvajali medalje ali dobro nastopali. Dan je predolg, da bi ga v drugem delu puščali barabinom in bili zaradi njih nekaj drugega, kot smo lahko.

Noč in tema nikoli ne bi smeli prihajati s kranjske strani.