Primož Roglič kot tuba majoneze

Včerajšnja klasika, Valonska puščica, je bila ena od najbolj napetih dirk. Primož Roglič je napadel tam, kjer nihče še ni napadel oziroma s tiste oddaljenosti do cilja ni še nihče zmagal in kazalo je, da mu bo uspelo. Ni mu. Vendar bolj kot to, da mu ni uspelo, smo se pogovarjali, kaj bi bilo, če bi mu. Le kje se je odločil napasti in na kakšen način? 

Kolesarji bi bili najraje najboljši v vožnji navkreber. Najraje bi bili klancarji. Najraje bi bili vedno prvi na vrhu klanca. In kdor je klancar, je posebne vrste kolesar, pav, zelo lahek pavček pravzaprav, ki je prepričan, da kolesarstvo obstaja zgolj zaradi klancev.

Potem ko doživi poraz nekje na ravnini, za nekim »debeluhom«, ki sovraži klance, a pošteno tlači pedalki po ravnem, klancar samo zmajuje z glavo in ga čaka na prvem štajgu. Tam se spet postavi vozni red.

Tako nekako razmišljajo rekreativci, hobi kolesarji, amaterji ali kakorkoli jim že rečemo.
Kdor pa se enkrat udeleži prave kolesarske dirke, se hitro zave, da so klanci samo košček v sestavljanki. Toliko pomenijo kot na primer, kakšno je vreme na dan kolesarjenja.
Kdo je kompleten kolesar? Tisti, ki je dober za v klance, po ravnem, po klancu navzdol, proti vetru, z vetrom, v ovinkih, v mrazu in vročini … povsod.
Kdo pa je tisti, ki lahko zmaga na večetapni dirki, kot so na primer dirka po Italiji, Franciji, Španiji, Sloveniji, na katerih nas zadnja leta navdušujejo domači kolesarji? Na taki dirki ne more zmagati samo kompletni kolesar, kot se jim reče, ampak posebnež, ki ima za take vrste dirk prave telesne in umske predispozicije. Tu pa se stvar precej zakomplicira.

Zakaj je Roglič tako poseben kolesar? Predvsem zato, ker ni vzgojen kolesar. V kolesarski svet je prišel svež, zelo talentiran, lačen napredka, in ko je opazil, da zelo hitro napreduje, je postal lačen zmag. Lakota po zmagah je v kolesarstvu najpomembnejša, je v svoji avtobiografiji napisal Sean Kelly. To pomeni, da se je v ta šport pripeljal zelo pozno, tako pozno, da je glede na njegove uspehe lahko že cirkuška legenda. Zakaj kolesarji začenjajo s tekmovanji in treningi in vsem, kar spada poleg, že tam nekje okoli prvega razreda osnovne šole, če pa lahko počakaš konec pubertete in si kupiš specialko in zmagaš? Roglič je kolesarski svet obrnil na glavo. Armstrongu smo oprostili, ker je kolesarski svet obrnil iz triatlonskega. V triatlonu se pač veliko kolesari. Michael Woods ga obrača iz tekaškega sveta, vendar je še daleč od Rogličevih uspehov, čeprav je bil tretji na svetu in olimpijskih igrah. 

Primož Roglič je ves kolesarski trening obrnil na glavo ali natančneje napisano, postavil ga je na trhle nožice. Zdaj, ko smo ugotovili, da že vemo, do kod seže in seže do kolesarja številka ena na svetu. Ne, še ni svetovni prvak, najbrž bo prej olimpijski. Danes so trenerji že skoraj prepričani, da dlje v karieri, ko kolesar ostane svež, to pomeni, da ni pretreniran ali sploh treniran, bolje je zanj, ker za prave obremenitve vedno pride čas. Kaj pa osnovna kolesarska šola? Ah, se bo že naučil kolesariti, ko se bo moral, ko mu bodo Valverde ali Froome … dihali za vrat. Kaj pa je problem voziti se s kolesom? Pomembno je delno ravnotežje. Poglejte Fromma in Martina in opazili boste, da osnovna kolesarska šola ne pomaga kaj dosti, če sploh kaj.

Kako to, da je tako dober v kronometru, na ravnem, v klancih, po klancih navzdol in še kje?
Tak je verjetno zato, ker so mu starši zapustili gene, ki so najbolj uporabni ravno na kolesu. Če nisi talentiran, nimaš odličnih genov, boš z delom prišel do povprečja. Če si talentiran in delaven, boš pa Roglič, drugače je to nemogoče ...

Ampak tri tedne, vsak dan, vseh 21 etap ne izgubljati časa? To pa je napor. Kako to uspe Primožu Rogliču? Predstavljajte si tubo majoneze, ki jo stiskate in stiskate in jo tri tedne stiskate in je še vedno nekaj v njej. Ene tube pa izpraznite v trenutku, na primer kake pregrešno drage ženske kreme za obraz ... Tri tedne napora in poraba energije in fantastična zmožnost regeneracije. Ključ do uspeha. Kako imeti tak ključ? Košček v sestavljanki, ki manjka trenerjem, ki manjka veliki večini kolesarjev. Znanstveniki so enotnega mnenja, da se pač občasno pojavi nekdo, ki najde početje, v katerem lahko izkoristi svoj talent. Baje smo vsi ljudje za nekaj talentirani, vendar malokdo to reč odkrije za časa življenja. Preprosto. 

Primož Roglič je športni fenomen. V svojem primarnem športu verjetno ne bi dosegal takih rezultatov, kot jih dosega v kolesarstvu. Še dobro, da se je našel ravno na sedežu, za balanco, na pedalih … Do kod lahko seže? Trenutno je že drugo leto zbral največ točk UCI, ni bil še svetovni prvak, bil pa je podprvak ... in letos so še olimpijske igre. Veliko dela ga še čaka. 

Če je Tour kolesarski gral, upam, da ga bo dosegel večkrat. Slovenci, slovenski kolesarji so postali kot Danci, Luxemburžani, Švicarji … mali kolesarski narod, ki ima (tudi) Tour zmagovalca! In kot kaže, bo še kakšen.