Prestavna razmerja in kadenca

Natančnega odgovora na vprašanje, kaj je pravilno prestavno razmerje, ni. Vsaka kolesarka ali kolesar kolesarita namreč po svoje, po svojih navadah.

Torej potemtakem lahko razpravljamo le o primernem prestavnem razmerju med vožnjo po ravnini ali v klanec. Pa še to le v teoriji, saj v praksi spet vsak kolesar izbere, kar mu pač v danih okoliščinah ustreza. Osnovna kolesarska teorija pa pravi, da naj vedno izberemo prestavo, s katero lahko obračamo pedale z »dobro« kadenco.

Na način obračanja pedalov poleg navad vpliva tudi oprema našega kolesa, to sta gonilka in kaseta, ki skupaj narekujeta prestavna razmerja. Poglejmo si, kaj ponuja trg in kaj je primerno za takšne in drugačne vrste kolesark in kolesarjev.

Gonilka, pa kaseta

Za povprečno rekreativko in rekreativca je najbolj primerna t. i. kompaktna (compact) gonilka, ki ima verižnika 50 x 34 in je zdaj nekakšen standard na večini specialk, ki se prodajajo. Primerna je za vse terene in večino kolesarske populacije, ki se rada vozi hitro ali pa počasi, po ravnini ali v klanec.

Klasična gonilka ima verižnika 53 x 39 in je namenjena predvsem profesionalnim kolesarjem in zelo dobrim rekreativcem, ki radi vozijo hitro in so dovolj močni, da jim težavnost prenosa ne onemogoča premagovanja tudi najbolj strmih klancev.
Za tiste, ki tavajo nekje vmes med rekreativci s pridihom profesionalizma, pa je primerna vmesna možnost, gonilka z verižnikoma 52 x 36, temu rečejo tudi maksi kompakt – profiji včasih izberejo tako gonilko za hujše klance na večtedenskih prireditvah ...

Redkeje vidimo še t. i. triple možnost s tremi verižniki 52 x 39 x 30, ki omogoča tudi slabše pripravljenim kolesarkam in kolesarjem premagovati najbolj strme klance.

Izbrano gonilko dopolnjuje kaseta, ki je pritrjena na zadnjem kolesu. Danes je kolesarski standard 11-redna kaseta (22 prestav), ki je izpodrinila 10-redno (20 prestav). Kaseta določa število zobnikov, med katerimi prestavlja menjalnik. Najtežja prestava je najmanjši zobnik z 11 zobmi, najlažja pa največji zobnik z največ 32 zobmi. Mi pa lahko potem izbiramo med različnimi kombinacijami zobnikov glede na našo formo in naše potrebe oziroma fizično pripravljenost in glede na terene, po katerih običajno kolesarimo.

Če izbirate predvsem ravninske trase, nikakor ne potrebujete zobnika z 32 zobmi. Dovolj bo na primer kaseta 11-25 ali 11-28. Za strme klance in slabše pripravljene kolesarske in kolesarje pa je 11-32 zelo dobrodošla kaseta. Tu velja omeniti še, da kaseta z najmanjšim zobnikom z 11 zobmi ni vedno nujna, še posebno če imate klasično gonilko ali vmesno izbiro. Potem bo kaseta z najmanjšim zobnikom z 12 zobmi bolj primerna (največji prenos pri klasični gonilki 53/12), saj je običajno prestava na zobniku z 11 zobmi pretežka ((največji prenos pri klasični gonilki 53/11)) in zato neuporabna za kolesarjenje.

Poleg tega vam izbira kasete z najmanjšim zobnikom z 12 zobmi omogoča več možnosti za izbiro prestavnih razmerij. Prestavljanje je namreč bolj tekoče, čim manjša je razlika med številom zob med sosednjima zobnikoma. Najbolje je, če uporabljate kaseto, v kateri število zob narašča oziroma pada za en zob na zobnik.
Če ste sveže na specialki, pojdite v dobro kolesarsko trgovino ali servis, kjer vam bodo teorijo gotovo radi prevedli v sliko, ki bo takoj razumljiva.

Kaj je dobra kadenca?

Zdaj ko smo opremljeni s primerno opremo, si poglejmo še, kaj je pravzaprav dobra kadenca? V kolesarskem pravilniku je to številka 90 do 100, to pomeni, da vsaka noga v minuti naredi od 90 do 100 obratov. »Pedaliranje« s tako visoko kadenco blagodejno vpliva na naše sklepe in mišice, hkrati pa nam pomaga varčevati z energijo, ki jo pri pedaliranju na moč (to je z nižjo kadenco) hitreje porabljamo, kar pomeni, da smo prej utrujeni in z občutkom »težkih« nog. Visoko kadenčno pedaliranje se zato sliši zelo dobrodošlo, v teoriji tudi enostavno, pa vendar je treba takšno kadenco natrenirati, ali po kolesarsko rečeno spraviti v noge.

Ne le da se morajo mišice navaditi na hitre obrate, ukrotiti je treba tudi srce, saj je srčni utrip med poganjanjem pedalov z višjo frekvenco višji. Obrate najlaže spravimo v noge pozimi bodisi med treningi na trenažerju bodisi na spiningu in seveda na cesti, ko nabiramo bazne ravninske kilometre. Za to ne potrebujete nobenega merilnika kadence, dovolj bo, če vsake toliko preštejete obrate v minuti in tako pridobite občutek za kadenco, ki je bolj zanesljiv (in varen!) od nenehnega »buljenja« v števec.

Če osvojite to kolesarsko visokokadenčno lekcijo, bo tudi vožnja v klanec postala večji užitek, saj je pedaliranje z višjo kadenco tudi v klanec lahkotnejše, noge bodo ostale sveže dalj časa, predvsem pa je bolj varno pred prevelikimi obremenitvami kolen, ki lahko dolgoročno vodijo tudi v kakšno poškodbo. Če so klanci strmi, je seveda »dovoljena« nižja kadenca, vseeno pa je, da bi se izognili preveliki obremenitvi kolen, zaželeno, da je višja od 60 obratov na minuto. Če boste kolesarile klanec z naklonom 20 stopinj in več, bo seveda še nižja, takšna, da se boste pregrizle do vrha. Na srečo pa takšnih klancev ni prav veliko oziroma so kratki.
 

O verigi

Poudariti velja še, da bodite pri izbiri prenosov pozorne tudi na to, da je veriga večino vožnje v čimbolj ravni legi. To pomeni, da na primer uporaba prenosa spredaj na velikem verižniku, zadaj pa na največjem zobniku ni zaželena (npr. prenos 50/28 pri compaktni gonilki), saj je veriga v tej diagonalni legi zelo napeta, kar povzroča povečano trenje med verigo in zobniki in povečano obrabo obojega ter skrajšanje njune življenjske dobe. Poleg tega se v tej legi veriga rada tudi sname. Tega pa si med vožnjo nikakor ne želimo.