Starševski mejnik pri vzgoji otrok: redna služba ali osvojitev Vršiča

Ko zaprejo prelaz Vršič, je konec kolesarske sezone. Ko ga odprejo, je začetek. Če bi bilo to res, bi kolesarji imeli precej manj kilometrov na števcu. Vršič zaprejo, samo da zadiši po snegu, odprejo ga pa šele, ko imajo gamsi že kopalke.

S kolesom na Vršič v vseh letnih časih je specialkarska domena. Drži, ta kralj med klančarskimi kralji v Sloveniji moramo obiskati vsaj štirikrat na leto.

Specialkarji se ne vozimo tja gor zaradi lepote ruske ceste, ampak zato, da si dokažemo, da zmoremo. Da zmoremo čim hitreje, bolj natančno. Da zmoremo tako hitro kot nihče drug daleč okrog nas. Specialkarji spadamo med besne državljane in hitrost, zmešana z močjo, je naš najljubši koktajl. Mi se ne pustimo motiti z lepotami Kranjske Gore, niti skalami, ki grozijo cesti, niti gozdu, ki nas pozdravlja vse do vrha, niti vodi, ki brizga z vseh strani. Nam so ljube kocke na serpentinah, nov asfalt na klancu, povprečni naklon, povprečna hitrost, kadenca, merilci moči in čas. Čas je naš motiv za vzpon na prelaz Vršič.

Vršič pass

Z odebeljenim pasom in letom pod čelado moraš biti vesel, če od jezera do vrha prikolesariš v manj kot uri. Tisti najhitrejši Rogliči pridejo v pol ure, ampak imajo drugačno prehrano. Bolj zdravo živijo in sodijo med najbolj besne državljane na kolesih, zato so nam tudi nadeli čelade. Čakamo še kopja. Preden jih dobimo, pa si raje omislimo lahka kolesa, ki nam bodo pomagala, da bomo lažje zmogli teh deset kilometrov. Lažje je kupiti lahko kolo kot pa spremeniti način življenja in shujšati za petnajst kilogramov.

Vršič osvajam že sto let. Osvojil sem ga velikokrat, premagal pa nikoli. Nikoli nisem bil vesel številk na uri in nikoli s srčnim utripom na vrhu in zdaj niti z vati, ki prikazujejo mojo nemoč. Ampak, vedno sem imel to cesto za domačo. Vršič je moj hišni klanec, in dokler me bodo vati nesli tja gor brez elektromotorja, bom šel na svojo surovo moč. In vedno sem užival, vsakič, ko sem v Tičarjevem domu pojedel ričet s klobaso in brezalkoholnim pivom.

Nekateri starši so prepričani, da je njihova vzgoja otrok zaključena takrat, ko otroci dobijo pogodbo o delovnem razmerju za nedoločen čas. Nekateri se počutijo poklicane, dokler otrok ne doseže kake kratice pred imenom. Še bolj zahtevni zaključijo z vzgojo otroka, ko priznajo, da je ta res postal pametnejši in zasluži dvakrat več. Poznam tudi take, ki si želijo otroka olimpionika. Jaz sem si tudi postavil mejnik. Ko bosta moja otroka zmogla s kolesom na prelaz Vršič, jima ne bom več solil pameti. Prepričan sem, da človek, ki prekolesari serpentine, posute s kockami, vsako življenjsko zagato zna rešiti. Preprosto.

S kolesom na Vršič, kako pa drugače

Nekoč sem očetu jamral, da so se mi nakopičili vsakdanji problemi in da za dva res ne najdem rešitve. Omenil sem dva, ker sem pričakoval njegovo pomoč z rešitvijo. Niti vprašal ni o vsebini dveh problemov. Rekel je samo: Sine moj, če si sposoben bicikel sterat do vrha Vršiča, potem si sposoben rešiti vse težave, ne samo dve. Takrat se mi je odgovor zdel butast in nisem ga zaznal v obliki nasveta. Nekaj dni sem mencal in premišljeval, potem mi je kapnilo. Usedel sem se na kolo in se zagnal na Vršič. Spust mi je bolj uspel kot vzpon, še bolje pa rešitev obeh problemov. Tam nekje, kjer je danes Tonkina hiša, se mi je ponudila sama. Napor je dezinficiral um, srčni utrip je očistil kotičke vseh skrbi, pekoči nogi sta postali orožje za boj s težavama in naslednji dan sem zmagal v boju proti težavicama, ki sta izginili.

Komaj sem čakal naslednje probleme. Dolgo jih ni bilo. Bali so se moje telesne pripravljenosti in dezinficiranega uma. Ne znam si drugače razložiti.

Da, starejšega sina sem že gnal na Vršič. Prvič, ko je bil star 13 let, in drugič včeraj, ko še ni dopolnil 18. Prvič je šel z mano, ker ni vedel, kje to je. Včeraj me je nagovarjal, naj grem z njim. Nekoč sem mu rekel, da je Vršič najlepši zgodaj spomladi, ko AMZS objavi, da je cesta odprta za avtomobile z zimsko opremo. Takrat je cesta kopna, ščiti pa jo tri- ali štirimetrsko snežno obzidje. Zapomnil si je in sva šla. Čas ni bil pomemben. Prvič v življenju sem se vzpenjal po ruski cesti, ne da bi meril čas. Meril sem užitek kolesarjenja s sinom. S čim bi lahko primerjal včerajšnje kolesarjenje? Samo s srečo in veseljem. Srečo imam, ker sin hoče kolesariti z mano, veselje pa, da jaz lahko kolesarim z njim. Vmes sem si ga ogledoval, ni mogel slišati bobnanja mojega srčnega utripa.

Prvič, ko sva šla gor, je pri Mihovem domu prestrašeno vprašal: »Oči, kam pa midva to greva?« Lepo sem odgovoril, vedel sem, da ga bo postalo strah planin nad cesto. Včeraj se mi ni mogel nehati zahvaljevati za izlet. Je rekel, da je ta cesta še lepša kot tista, ki pelje na Mangart. Ni prikrival veselja. Na vrhu je iskal pot do Tičarjevega doma, a je ni našel, ker je globoko pod snegom. Fotografiral je, spraševal o Rusih in o kolesarjih, ki so postali junaki tega kraljevskega klanca. Spomnil sem se na Franca Škerlja, ki je za zmago na Vršiču dobil forda taunusa. Spomnil sem se člankov, ki so Bojana Ropreta opevali kot junaka Vršiča. Spomnil sem se Tobiasa Steinhauserja, ki je na dirki Po Slovenji kronometer na Vršič vozil kar s polnim zadnjim obročnikom …

Tudi v dolini je bil sin pred mano. Kranjska Gora je prazno koronsko mesto. Spakirala sva kolesi in opremo. Iz torbe je potegnil sendvič, ga prepolovil in mi dal polovico. Žvečila sva do Jesenic, ko je rekel: »Mat'r, to pa je lep vzpon. Hvala ti za tale trening, stari.«