Prehrana kot za astronavta. Kaj meni major Tom?

Na kaj pomislimo, če kdo omeni hrano za astronavte? Na beljakovinske preparate? Multivitaminske šejke? Kozarec vsega, kar telo potrebuje? Kot je pel David Bowie v Space Oddity: »Ground control to Major Tom: Take your protein pills and put your helmet on … (Kontrolni center majorju Tomu: Vzemi svoje proteinske tablete in si nadeni čelado …«).

Na prvih vesoljskih odpravah je bila hrana v tubi, sodobna hrana za vesoljske odprave pa je daleč od tega. Astronavtu mora namreč res dati vse, kar potrebuje. Na misije na Mednarodno vesoljsko postajo nosijo prava živila, če je treba, dehidrirana in pakirana tako, da jim dodajo vodo iz cevčice in so pripravljena za zaužitje, ob tem pa skušajo ohraniti čim več značilnosti živila, vključno s teksturo. Pa se je še vedno Chris Hadfield (kanadski astronavt) v enem svojih poljudnih javljanj iz vesolja na Zemljo pritoževal, da pogreša hrustanje sendviča in občutek, ko ugrizneš, ter vonj pri pripravi hrane …

Hrana kot občutek nagrade

Sodobne biomedicinske raziskave vpliva prehranjevanja na zdravje mu pritrjujejo. Zaradi velikega pomena hrane kot vira energije in za zdravje pomembnih snovi (njihovega pomena v tem kratkem prispevku ne bomo opisovali, čeprav je velik) so se v telesu razvili mehanizmi, ki nadzorujejo njen vnos ter se nanj odzivajo, in odkrivamo, da so za naše zdravje prav tako zelo pomembni.

Motivacijo za aktivnosti, pomembne za preživetje (posameznika in vrste), nam daje sistem nagrade. Ta predvideva drobne nagrade v obliki sproščanja dopamina večkrat na dan. Hrana nam daje občutek nagrade. Prav zato se v sodobnem svetu, kjer je je na pretek in je lahko dosegljiva, lahko zlorablja – posebno sladka in mastna, ki deluje tolažilno. Pri monotonih virih nagrade se sistem navadi na vedno isti dražljaj in za isti učinek zahteva vedno večjo količino dražljaja, kar vodi v odvisnost.

Manjka mi železa, kaj naj?

Zato je pomembno, da imamo za sistem nagrade širok nabor dražljajev. Pri prehranjevanju so to lahko priprava hrane, njeno nabiranje ali gojenje, prijeten pogled nanjo, vonj, zaznavanje različnih okusov ob različnih jedeh, druženje ob prijetnem obroku ali gibanje med pripravo na obrok. Mnogi od njih so komponente mediteranske prehrane, kjer bi bilo nadomestiti obrok s kozarcem vsega, kar potrebujemo, nesprejemljivo.

Informacije o hrani, ki jih možganom posredujejo vsa naša čutila, pomembno vplivajo na vnos hrane, količino zaužite hrane ter količino zaužite energije in z njimi na kratkoročno in dolgoročno presnovno zdravje, ki zahteva ravno pravšnje vnose, kajti tako pomanjkljivi kot presežni vnosi energije in hranil zdravju škodujejo. V obesogenem okolju, ki nas sili v debelost, so težava predvsem preveliki vnosi energije, ti vodijo v debelost in z njo povezane zaplete.

Raziskave kažejo, da senzorična percepcija hrane ob začetku njenega vnosa vpliva na občutek sitosti, ki nam ga da hrana. Ob pogledu nanjo, njenem vonjanju in okušanju se nam začnejo sproščati slina, želodčna kislina in nekateri hormoni prebavnega trakta, kar optimizira procesiranje hranil v prebavnem traktu in vpliva na regulacijo energijskega vnosa.

Temelj športne prehrane

Tekstura, ki jo zaznavamo z vidom, sluhom, dotikom in kinestezijo (sposobnostjo zaznavanja položaja in gibov delov telesa), vpliva na občutek sitosti in apetit. Trdna hrana močneje zavre apetit od tekoče. Tako so na primer preiskovanci po zaužitem jabolku poročali o večjem zmanjšanju lakote in večjem občutku sitosti kot po zaužitju jabolčne kaše ali jabolčnega soka, čeprav so bile vse tri oblike živil izenačene po energiji, masi in vsebnosti vlaknin.

David Bowie je bil navdušen

Pomembno je, da grizemo. Raziskave na živalih so pokazale, da grizenje spodbuja nevrogenezo, tvorbo novih nevronov, medtem ko jo mehka tekstura zavira. Raziskave na ljudeh pa povezujejo grizenje z boljšimi kognitivnimi sposobnostmi. Sile, potrebne za žvečenje zmerno trde hrane, naj bi učinkovito povečale krvni pretok v možganih in ohranjale živčno aktivnost v predelih možganov, povezanih z gibanjem.

Prehranjevanja torej ne moremo zreducirati na kozarec vsega, kar telo potrebuje. Temu pritrjujejo tudi astronavti. Ob koncu svojega bivanja na Mednarodni vesoljski postaji je Chris Hadfield v živo pel Space Oddity iz vesolja. Vendar njegova interpretacija ni več pela o proteinskih tabletah. In David Bowie je bil nad izvedbo navdušen.

***

Izr. prof. dr. Nina Mohorko, Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju