Neomejen dostop | že od 9,99€
Tour nikoli ni bil dolgočasen. Nikoli ga ni uspaval niti Eddy Merckx, niti Miguel Indurain, uspelo ni niti Lanceu Armstrongu, kaj šele moštvu Sky.
Takoj, ko se pojavi nekdo, ki se zdi nepremagljiv, se začnejo kovati taktične različice. Res pa je, da pri večini kolesarskih moštev to traja predolgo in vmes nepremagljivi lahko zmagajo celo sedemkrat zapored, ali vsaj petkrat.
Tadej Pogačar bo letos skušal zmagati tretjič zapored. Če je Primož Roglič v zadnjih treh letih postal absolutni vladar dirke po Španiji, se lahko zgodi, da isto postane Pogačar na dirki po Franciji. Kakšno obdobje za slovensko kolesarstvo! Ne upam si napisati, da je neponovljivo, ampak vsakdo, ki malce bolj pozorno spremlja ta šport, si zagotovo misli prav to - nikoli več ne bo tako, kot je zdaj!
Vemo, kaj pomeni igra mačka z mišjo. V primeru Toura imamo pa dva mačka, ki se za miši komaj zmenita, ker ju bolj skrbi, kdo od njiju bo osvojil plen. Plen je rumena majica na Elizejskih poljanah, miši ju samo motijo na poti do tja.
Že nekaj desetletij gledamo enako taktiko na več dnevnih kolesarskih dirkah. Ekipe iz World Toura imajo velik problem: najti in imeti, kolesarja, ki je sposoben zmagati na tritedenski dirki. Francozi ga iščejo že od leta 1985. Francozi sodijo med najbolj kolesarske dežele na svetu. V čem je torej problem. Če so v domači ekipi hoteli imeti kolesarja, ki bi bil sposoben na Touru končati vsaj med deseterico, so morali ponj celo v Besnico pri Kranju. Nekajkrat so bili blizu, ampak nikoli na najvišji stopnički.
To je samo en primer, ki najbolj kroži med kolesarskimi navdušenci. Od leta 1990 se išče kolesar, ki je enako vrhunci na ravnini, na klancih in na kronometru. Tri prvine v katerih mora biti najboljši. Če v eni ni, ne more zmagati na tritedenski dirki. Etapne dirke so dirke na izpadanje. Na čelo pelotona vozi ekipa, ki je prepričana, da bo njihov kandidat za zmago najdlje držal njihobv visoki ritem navijanja pedalov. In ko cela ekipa ne zmore več, v glavno vlogo stopi ta kandidat in zmaga. Svoje delo dokonča na kronometru, kjer pokaže, da je res pravi kandidat za zmago. Preprosto. Tisti, ki je drugi in tisti, ki je tretji? Najdlje sta držala ritem zmagovalnega moštva z najboljšim kandidatom.
Kraljevstvo moštva Sky je bilo prekinjeno, ker je drugo moštvo postalo samozavestnejše in je prevzelo glavno vlogo na dirki. Na čelu niso bili več vseskozi kolesarji Skya (Ineos Grenadiers), ampak so kolesarji iz moštva Jumbo Visma verjeli, da imajo na svojem vlaku boljšega kandidata za zmago. Ampak jumbovci niso bili pozorni na slepega potnika. Za njimi se je vozil, dokler je bilo potrebno potem pa izstopil in pustil vse za sabo. Svoje delo je še dokončal na kronometru. Slepi potnik v obliki Tadeja Pogačarja je očaral kolesarski svet s svojo močjo. Poleg njegove neverjetne moči, pa smo začeli hvaliti tudi njegovo taktiko. Zdelo se je, da ne gre več za kolesarjenje na izpadanje, ampak za izkoriščanje moči ob čisto pravem času.
Prva favorita za zmago sta torej Pogačar in Roglič kot kolesar, ki ga edini lahko premaga. Vendar v Rogličevi ekipi imajo še rezervno orožje, dodatni metek v bitki, Jonasa Vingegaarda, ki je lani edini izzival Pogačarja, potem, ko je Roglič zaradi padca odstopil z dirke. Vingegaard lani ni mogel do živega Pogačarju. Tudi v vseh mlajših kategorijah mu ni bil kos. Kar bi pomenilo, da je enostavno slabši kolesar. Ampak, gledali smo dirko po Dofineji, ki je nekakšna generalka za Tour in videli prerojenega Jonasa Vingegaarda. Velik opomin za vse. In vendar je po Dofineji gladko slavil Roglič, tik pred njim. Kar pomeni, da je Roglič še boljši in bo na Touru prva violina. Ampak če imaš dva tako dobra in nasprotnik nima dveh tako dobrih, potem si v veliki prednosti. Imaš orožje več, igralca več na terenu, ena možnost več za zmago. Letos bi res lahko videli čisto drugačno dirkanje.
Moštvo Ineos Grandiers (bivši Sky) ima na letošnjem Touru vse najboljše razen poškodovanega Egana Bernala. Geraint Thomas je zmagal na drugi generalki za Tour na dirki po Švici. Ne, ni resen kandidat za zmago, ampak v kombinaciji z Adamom Yatesom in Danielom Martinezom, bi lahko bil to trio, ki je zmožen taktično premagati oba mačka, Pogačarja in Rogliča. Taktično? Kako? Če imaš tri, ki lahko zdržijo tri tedne mučenja, potem je v igri samo napad, popoln napad na tekmece. In enemu bi moralo uspeti. Če je bil Tadej Pogačar slepi potnik v naši zgodbi, bi lahko zdaj to postal Avstralec Ben O'Connor ( AG2R Citroen). Kaj pa Aleksander Vlasov (Bora Hansgrohe)? Oba slepa potnika imata ob sebi vrhunsko ekipo.
Ekipe, ki imajo vsaj enega kolesarja kandidata za zmago so okoli njega zgradili najboljše moštvo, ki ga imajo na razpolago. Cela sezona je bila podrejena Touru in razmišljanju kako premagati Pogačarja. Mislim, da jim je uspelo. Tako močnih ekip kot so letos in tako veliko močnih ekip še ni bilo. Če jim letos ne uspe premagati Pogija, potem bodo morali res začeti razmišljati o njem kot kolesarju, ki se bo kmalu pridružil Veliki Petki, kolesarjem, ki so Tour osvojili petkrat: Eddy Merckx, Jacques Anquetil, Bernard Hinault, Miguel Indurain. In kar je najbolj pomembno, Pogijevi konkurenci je jasno, da ga ne bodo mogli premagati z močjo, ampak s pametjo. To pa je v modernem kolesarstvu novo odkritje, znanstvena fantastika, pardon, odkrivanje tople vode, vendar je bilo vmes pozabljeno, da v kolesarstvu ne gre samo za moč.
Pogačar in Roglič bosta morala paziti na pregovor: kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Na vseh stavnicah sta edina favorita za zmago, vendar pogled na štartno listo letošnjega Toura kaže čisto drugačno sliko. Videti je, da so ekipe globoko pobrskale po zgodovini Toura. Torej, leto nas pa res čaka najbolj zanimiv Tour vseh časov!
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji