Planica, Ljubno, Peking

»En svet, ene sanje« se je glasil slogan prvih olimpijskih iger na Kitajskem. Pisalo se je leto 2008 in Peking je gostil poletne igre v znamenju srečne številke 8, s katerimi je vzhajajoča azijska velesila želela svetu pokazati, kako zelo je napredovala od kulturne revolucije ter kako cvetoč je njen model kapitalizma pod strogim nadzorom Komunistične partije.

Podeljena so Bloudkova priznanja za leto 2021

V tem okolju so blesteli tudi slovenski športni šampioni, Primož Kozmus je kladivo vrgel tako daleč, da je osvojil prvo slovensko atletsko zlato, srebrna Sara Isaković je osvojila prvo in doslej tudi edino plavalno kolajno, svoje mojstrstvo sta potrdila prekaljena borca v jadranju in strelstvu Vasilij Žbogar in Rajmond Debevec, judoistična kovnica plemenitih kovin Marjana Fabjana pa je z bronom Lucije Polavder šele dobro jemala zalet v nizu, ki se je začel v Atenah 2004 in se še ni končal.

Šele Tokio 2020, pandemično prirejen leta 2021, je z zlatimi kolajnami Janje Garnbret, Benija Savška in Primoža Rogliča, srebrom Tine Trstenjak ter bronom Tadeja Pogačarja za Slovenijo presegel najboljšo poletno bero Pekinga 2008. In že je tu Peking 2022, s katerim je kitajska metropola v pičlih 14 letih postala prvo mesto v zgodovini, ki je gostilo tako poletne kot zimske igre.

Slogan je drugačen, »Skupaj za skupno prihodnost« pravijo Kitajci, ki nase in na preostali svet zdaj gledajo precej drugače kot leta 2008. Skupaj bomo šli v skupno prihodnost, če jih bomo na zahodu sprejeli takšne, kakršni so. Ne bodo se več dokazovali ali prilagajali drugim, temveč bi radi svetovni red krojili po svoji podobi in željah.

In tudi v tej novi, zimski Kitajski, kjer olimpijsko gibanje in zimskošportna industrija ob usihanju evropskega mrzlično iščeta nove trge, slovenski športniki blestijo. Če bi v drugem tednu iger nadaljevali v ritmu uvodnih štirih tekmovalnih dni, v katerih so osvojili pet kolajn, bi odpihnili tudi rekordni Soči 2014 s pravljičnimi osmimi kolajnami, z dvema zlatima Tine Maze na čelu.

Vendar je, če si izposodimo priljubljen izraz s slovenske politične scene, tudi v slovenskem zimskem športu zdaj čas za nove obraze. Iz Pekinga 2022 se je z dvema zlatima kolajnama že vrnila Urša Bogataj, 26-letna smučarska skakalka izpod polhograjskih hribov, ki je tako kot pred njo koroška smučarska šampionka svoj zmagoviti mozaik sestavila za najpomembnejšo tekmo v štirih letih.

V nobenem od obeh primerov ni bilo naključij, Tina je imela okoli sebe visokoprofesionalno in visokooktansko ekipo A-Maze, Urša pa dobro utečen smučarskoskakalni sistem, ki je nekoč ustvarjal le šampione, zadnja leta pa vzgaja tudi šampionke. Čeprav sta k ekipnemu skakalnemu zlatu prispevala tudi Peter Prevc in Timi Zajc ter sta srebrni Tim Mastnak in bronasta Glorija Kotnik na deskah v Pekingu spisala nenadejani olimpijski pravljici, je jasno, da je Slovenija v zadnjem zimskem olimpijskem ciklusu naredila kvantni preskok v ženskih smučarskih skokih.

Lampiči so najbolj olimpijska družina ali zakaj je Anamarija vedno nasmejana

Samo še naši najboljši kolesarji se lahko pohvalijo s podobno prevlado, kot jo imajo v svojem športu slovenske orlice, ki raje slišijo, da so sove. Če bi bila samo ena, bi lahko rekli, da je lastovka, ki še ne prinese pomladi, ob dejstvu, da ima Slovenija z Bogatajevo, Niko Križnar in Emo Klinec olimpijsko in svetovno prvakinjo, zmagovalko svetovnega pokala in bronasto olimpijko ter svetovno rekorderko, pa je jasno, da so slovenska skakalna polja v polnem cvetu.

Ob tem tudi ni dvoma, kje je vzklilo seme. Pri nobenem velikem skakalnem uspehu ni mogoče iti mimo skakalne zibelke Planice, ki se je prelevila v nacionalni nordijski center, v katerem imajo slovenski skakalci in skakalce razmere za delo, v katerih jim ni treba zavidati tekmecem iz bogatejših smučarskih zvez. Pri slovenskem ženskem skakalnem fenomenu pa tudi ni mogoče iti mimo Ljubnega ob Savinji.

Ko se je tedanji direktor BTC Jože Mermal odločil, da bo finančno podprl ženske smučarske skoke v svojem rojstnem kraju, večji del slovenske športne srenje v tem ni videl pravega smisla. Številke pa govorijo zase, na skakalnici pod Rajhovko so leta 2006 prvič priredili žensko tekmo celinskega pokala, leta 2012 je v Zgornjo Savinjsko dolino prišel tudi svetovni pokal. Slovenska dekleta so dobila svojo malo Planico in domovinsko pravico. Deset let kasneje so vladarice ženskega skakalnega sveta.

Ta mala Planica je resda še vedno bolj kot ne v povojih, vendar je najbolj pomembno, da so znali v slovenskih ženskih skokih pravočasno zgrabiti bika za roge.

Skakalke so s svojimi uspehi izzvale tudi druge v slovenski reprezentanci. Ne samo za te igre, temveč tudi za naslednji olimpijski ciklus z vrhuncem v Cortini d'Ampezzo 2026. Z njim se bodo zimske igre po dvajsetletni odsotnosti vrnile k evropskim koreninam.

Bolj kot tedanji doseg slovenskih olimpijcev pa bi nas lahko skrbelo, v kakšnem svetu bomo živeli. Na vzhodnih mejah Evropske unije se med Pekingom 2022 rišejo nova razmerja svetovnega reda, ne gre pa tudi pozabiti, da je po prvih olimpijskih igrah na Kitajskem svet zapadel v najhujšo gospodarsko krizo 21. stoletja.