Pismo iz Moskve: Nič o virusu, ampak o bombah in gasilcih

Andrej Kondrašov jih ima kar dobrih 60, je star prijatelj iz Moskve. Našla sva se na svetovnem novinarskem prvenstvu, ko sva gagala za boljšimi pred nama na Tavullio, hrib, kjer je doma slavni dirkač Valentino Rossi.

Rekel sem, naj zapojeva Internacionalo. In sva jo. Ni pomagalo. Na spustu sva šla skoraj skupaj s ceste. Tak, dobesedno, izlet, te združi. Velik skoraj dva metra je domovanje tudi velike, a nežne duše. Tiste ruske. Nanj se lahko, kot se reče, s komoto zaneseš.

V poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih je bil trener nacionalne biatlonske reprezentance. Po tem je kot televizijski komentator poročal s sedmih olimpijskih iger in petnajstih svetovnih prvenstev v smučarskem teku, biatlonu kolesarstvu in drugih športih. Je kolumnist ruske revije o smučarskem teku. Vodi in ustvarja oddajo na radiu Sport in na različnih televizijah. Komentira na ruskem Eurosportu. Predava športni menadžment na Moskovski državni univerzi.

Je uradni napovedovalec na največjih športnih prireditvah v Rusiji in voditelj velikih javnih prireditev. V mladosti je bil smučarski tekač, potem triatlonec, zdaj teče na smučeh in kolesari. O politiki ne govori; nekoč je bil popolnoma osupel, ko sem mu omenil, da sem bil kot novinar v stikih z njegovimi rojaki, ki so med najbogatejšimi na svetu, in njihovimi zaposlenimi, ki so zelo visoko, na vrhu v hierarhiji ruskega olimpizma. To je v Rusiji industrija. Omenjeni so bili še v kakšni hierarhiji nad olimpizmom.

Prosil sem ga, naj za Poletovo spletno stran napiše kaj o ruskem športu, rekreaciji in času virusa v Moskvi. Čez čas, ko se mi je zazdelo, da se obotavlja, sem mu dejal, da lahko napiše karkoli si želi. Vem, da ima moj prijatelj veliko za povedati. In je napisal.



O 30. aprilu, ko v Rusiji slavijo dan vseh reševalcev in je Dan požarne zaščite. A je pred tem naredil lep športni ovinek.
Hvala, Andrej - povedal sem mu, da zapisov na spletu ne plačujemo. In da bo plačilo pivo večer po najini naslednji skupni kolesarski dirki, morda jeseni na Danskem. Se pa splača prebrati.

 

Sedmi dan

Prvič sem bil priča terorističnemu napadu leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti. Svetovna filmska premiera slavnega ameriškega igralca in režiserja Clinta Eastwooda z naslovom Richard Jewell me je spomnila na bombni napad v parku, takrat, ob stoletnici olimpijskih iger. Film, ki temelji na resničnih dogodkih pred skoraj 25 leti, pripoveduje zapleteno, dramatično zgodbo stražarja, ki je takrat rešil ogromno ljudi. Med srečneži, ki so bili na prizorišču eksplozije, a so se izognili tragediji, sem bil tudi sam.

Končal se je sedmi dan Iger. V noči s 26. na 27. julij sva s kolegom Gennadyem Klebanovom - Geno ostala v centru CNN, ki je bil ob Olimpijskem stoletnem parku. Morda bi bilo pravilneje, če bi zapisal, da sva zamujala zaradi velike časovne razlike med prizoriščem iger in Moskvo in to je bistveno vplivalo na delovni urnik naše televizijske ekipe na kanalu NTV. V olimpijskem parku je bila med igrami vedno gneča, to je bilo prizorišče za nešportne zabave; tistega večera je bil na vrsti rock koncert.



Eksplozija je odjeknila pozno ponoči, okoli druge ure. Močna detonacija znotraj stavbe Centra, hkrati z glasnim pokom na ulici, in nekakšna smrtnonosna svetloba, vse skupaj naju je prisililo, da sva spustila kozarca iz rok in pobegnila na plano. Kmalu sta sledila še dva podobna bombna napada.

V parku je vladala panika. Vsepovsod srce parajoči kriki, ljudje, ki niso vedeli, kam bežijo, popolna zmeda. Nisem imel pojma, kaj naj naredim in kam naj pobegnem. A reporterski nagon je prevladoval nad strahom. Toda z Geno sva bila neoborožena, torej brez televizijske kamere. Pametnih telefonov še ni bilo čeprav so bile mobilne komunikacije že poznane in uporabljane, pa čas vsemogočnih sodobnih pripomočkov še ni prišel. Radovednost naju je potegnila do središča dogajanja, ki je trajalo vsaj 10 do 15 minut. Lahko da se o trajanju motim zaradi oddaljenosti spominov in stresa.

Moje napredovanje v epicenter dogajanja je ustavil na pol gol možakar, ki je bil videti kot punker z irokezo na glavi in velikimi tetovažami na rokah. Toda njegov najbolj prepričljiv argument je bila pištola, ki jo je imel, in s katero je kazal, kam je treba iti. Njegovo mahanje s pištolo je oteževalo zaznavanje njegovih zahtev. Opazil je mojo zadrego, z drugo roko je izvlekel policijsko značko in mi jo pomolil v obraz. Vse to je trajalo nekaj sekund in potem nisem potreboval nobenih dodatnih pojasnil, da bi razumel, kako se obnašati. Umaknil sem se.

Praznjenje in čiščenje območja okoli epicentra eksplozije se je nadaljevalo med zavijanjem gasilski, policijskih in reševalnih vozil. Tisto noč je umrla ženska, poškodovanih pa je bilo 111 ljudi. Malo pozneje je umrl še en očividec tragedije, turški snemalec. Srce mu je odpovedalo, ko je bežal skupaj z množico.
 

Video kronika dneva

Napad je bil načrtovan zato, da bi se olimpijske igre prekinile, je kasneje na sodišču pojasnil ujeti napadalec. Aretirali so ga sedem let po eksploziji v Atlanti, ko je zagrešil še več podobnih napadov. Njegov načrt ni uspel, igre so se nadaljevale brez prekinitev, vendar so bili po tem varnostni ukrepi močno okrepljeni.

Zlasti dolgo smo morali stati v kolonah na kontrolnih točkah pred vhodi v športne objekte. Prepovedano je bilo vnašati vodo na stadione, vsa tekmovanja so se začela s trenutkom tišine v spomin na žrtve. Priporočam ogled filma. Ni naključje, da je Hollywood prevzel filmsko priredbo.

 

Napovednik filma RICHARD JEWELL

 

Leto kasneje, Španija. San Sebastian

Bilo je na svetovnem kolesarskem prvenstvu v Španiji, natančneje v nepremagljivi Baskiji - avtonomni skupnosti na severu Iberskega polotoka.
Takrat je tam še vedno delovala radikalna nacionalistična organizacija ETA, ki se je zavzemala za ustanovitev neodvisne baskovske države Euskadi. V obrambi svojih interesov so najbolj agresivni podporniki izvajali tudi bombne napade.

Kolesarjenje v celotni Španiji je bilo vedno in še ostaja na vrhuncu športne priljubljenosti, zato so Baski pogosto organizirali prestižna tekmovanja, tudi zato, da bi dokazali svoje želje, bolje, potrebe. Pogosto so napadalci blokirali ceste, po katerih so potekale dirkaške proge, s čimer so motili tekmovalni spored, postavljali konstrukcije s propagandnimi plakati, vendar niso nikoli posegli po skrajnih dejanjih.



Enotedenski program prvenstva v slikovitem San Sebastianu se je skoraj zaključil. Ruski športniki so osvojili več medalj. Lanskoletna olimpijska prvakinja v Atlanti Zulfiya Zabirova je osvojila srebro, prihodnja ruska kolesarska šampionka, le 17-letna Olga Zabelinskaya je prvič zmagala v kategoriji mladink.
Na predzadnji dan prvenstva, 11. oktobra, sem spremljal žensko skupinske dirko, dolgo 110 kilometrov, s svojega delovnega komentatorskega mesta v startno-ciljni coni. Format takšne dirke tradicionalno vsebuje več krogov. Tokrat so športnice krog prevozile v približno 20 minutah. Peloton je že prevozi že več kot polovico razdalje in naj bi se zdaj, zdaj pojavil na naslednji vmesni ciljni črti pred tribuno.

Nenadoma je nekje zelo blizu počilo. Močan dim je v hipu napolnil prizorišče. Vsi zvoki na improviziranem kolesarskem stadionu so izginili, elektrike je zmanjkalo. Podzavestno so se mi v spomin prikradli olimpijski dogodki pred letom dni. Vendar nismo vedeli za kaj gre, tudi splošne panike ni bilo ...



Namesto tega sta prevladali popolna zmedenost in prikrito pričakovanje odgovora, kaj se je v resnici zgodilo. Tokrat nisem hotel nikamor teči. Zdaj mi je novinarska intuicija namigovala, da ni vse tako dramatično, kot je bilo v Atlanti. Tudi sosedje komentatorji niso pokazali panike. Vsi smo se bolj ukvarjali s tem, kako spet vzpostaviti televizijski prenos.

V bližini je bilo malo ljudi, gledalci se običajno gnetejo ob ogradah do samega cilja dirke. Dim se je razblinil, pojavili so se kolesarke. Odhitele so naprej, ne da bi zmanjšale hitrost pod 40 na uro, in zdi se, da sploh niso opazile, kaj se je zgodilo samo tri minute prej.



Celotna vojska reporterjev je že opazovala dogajanje v pelotonu in se mrzlično ukvarjala z vzpostavitvijo komunikacij v upanju, da bo čez 20 minut vzpostavila prenos za spremljanje za naslednjega prehoda skupine mimo cilja. Potem smo zagledali prizorišče eksplozije. Bila je v bližini, približno sto petdeset metrov od avtoceste in malo naprej od naših komentatorskih mest. Policija je prizorišče hitro izpraznila. Kasneje smo izvedeli za tri ranjene vojake, ki so bili poškodovani v terorističnem napadu baskovske organizacije ETA. Bombo so nastavili v avto. Nihče med organizatorji, sodniki, trenerji, športniki, novinarji in navijači ni bil poškodovan.



Dirka ni bila prekinjena niti za minuto. Vendar se je vse končalo v skoraj popolni tišini, saj ni bilo mogoče obnoviti električnega napajanja. Televizijski signal je bilo treba zamenjati s komentarjem po telefonu. A koliko bi lahko povedali, ne da bi brez slike vedeli, kaj se dogaja?

Kljub temu so bile v poročilu o ženski dirki v zapisu dopisnika Sport Expressa Timurja Baraeva zanimive podrobnosti: Nekateri španski novinarji so se na eksplozijo odzvali kot na večerni dež in bili celo presenečeni, ko smo jih prosili, naj to komentirajo.
Ne veste, od kod so prišli napadalci? No, saj ni bilo žrtev. Trije ranjenci da so?
Direktor prvenstva je pojasnil, da organizatorji niso prejeli nobenega opozorila ETA, kot je to običajno pri baskovskih teroristih, zato ni imel posebnih skrbi glede varnosti turnirja.

Eden od lokalnih ljubiteljev kolesarjenja je ruskemu novinarju razložil bistvo špansko-baskovskega nesoglasja: »Španci so križanci med Italijani in Arabci. Tu so se pojavili veliko pozneje kot Baski. So bolj neumni od nas, pa čeprav samo zato, ker mi razumemo kastiljščino (uradni jezik Kraljevine Španije), vendar niso Baski. Živeti moramo sami!«

 

In še ena eksplozija. Ne v športu

Naš družinski koledar ima zdaj dva označena datuma. Dan gasilske zveze, 30. april; in zdaj še 15. november, ki je dan, oziroma, bolje rečeno, noč, ko so vojaki 54. moskovske gasilsko-reševalne čete rešili življenje več kot ducata prebivalcev naše hiše.
Tipičen moskovski mračni jesenski dan 2019 se je preselil v nočni mrak, ki se je zlomil ob pol dveh ponoči. Prebudil nas je bučen odmev eksplozije. Čez minuto ali dve se je pojavil značilen vonj gorenja, nekje zunaj sten so se slišali kriki na pomoč.



Nisem mogel odpreti vrat stanovanja, kot običajno. Potrebno je bilo veliko truda, da se je zataknjena odprtina odprla. Vendar sem takoj zatem nagonsko zaloputnil vrata, ker je bil hodnik stopnišč napolnjen z dimom in prodirajočim ognjem. Vsi prebivalci našega vhoda, ki se nahajajo nad šestim nadstropjem, od koder je segal plamen, so bili odrezani od edine poti, da bi pobegnili, po stopnicah. Požar se je stopnjeval ...

Nočem se spominjati skrbi vzbujajočih minut našega pričakovanja, kaj bo, in reševanja. Rekel bom - gasilci so rešili vse, ki so padli v požarno past, celotna reševalna akcija pa je trajala največ eno uro od začetka požara. Na žalost nam preiskava še ni razkrila resnice vzroka požara, od katerega je odvisen načrt obnove močno poškodovanih stanovanj.

Tale spomin je najprej hvaležnost resničnim junakom, gasilcem in častnikom 54. moskovske gasilske in reševalne čete.
Globok poklon tebi, dragi naš rešitelj. Videli smo, kako ste tvegali svoje življenje za naše. Prosim, sprejmite moje iskrene čestitke za vaš poklicni praznik! 30. april je v Rusiji dan sil za zaščito pred požarom.

Televizijska zgodba