Pisma, ki jih je vedno manj

Če bi bilo tako, kot smo si želeli, bi uvodnik v marčno številko napisal ukrajinski kolega iz Kijeva. Srečevala sva se na sindikalnih kolesarskih svetovnih prvenstvih, bil je posebnež, saj se je daleč v Evropo vedno pripeljal z vlakom, na katerega je seveda naložil svoje dirkalno kolo.

Ker zaradi realnosti življenja nekaj let nisem mogel tekmovati in sem bil le navijač, se nisva nikoli zares spoznala, nazadnje sem ga – upam, da se ne motim – videl v kraju Valdobbiadene v italijanski pokrajini Benečija.

Letos bi se morala, če bi bilo vse po sreči, pomeriti v isti starostni kategoriji na nemškem Nürburgringu. Skupaj z ruskim prijateljem iz Moskve, s katerim sva pred desetletjem stkala tesne prijateljske vezi.

Zdi se, da letos našega skupnega srečanja v potenju na kolesarski dirki starejših občanov na slovitem avtomobilskem dirkališču ne bo.

V začetku marca sem dobil iz Kijeva namesto uvodnika takole elektronsko sporočilo.

»Zdravo! Na varnem sem, vse je ok. Kijev živi. Ruske čete poskušajo napadati iz različnih smeri, vendar ne morejo vstopiti v mesto. Naša vojska in oboroženi prostovoljci se pogumno borijo. Tako moramo ostati še en teden in potem Rusi ne bodo imeli več vojaških sredstev. Hvala za podporo! Lep pozdrav! Sergej.«

O tem, da bi napisal uvodnik o nečem, kar bi se lahko slišalo nesramno in bizarno, a je le popolna realnost nepredstavljivega, o pogledu kolesarja skozi okno, kjer divja vojna, ni bilo niti črke.

Morda moja podpora Ukrajini, predlog za uvodnik, ni bila najboljša, nisem ga več gnjavil, le zaželel sem mu vse, kar se pač človeku v takem lahko zaželi.

Takoj mi je odgovoril.

»Najlepša hvala za podporo! Vsekakor jih bomo kmalu premagali. Vojska in prostovoljci se borijo pogumno in učinkovito. Družina je varna v zahodni Ukrajini, ostal bom v Kijevu. Lep pozdrav! Sergej.«

Od takrat se s Sergejem nisva več slišala. Ves čas poskušam biti v stiku tudi s prijateljem iz Moskve. Popolnoma je potolčen. Upal je, da se srečava na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Najino dopisovanje ni preprosto, zdi se, kot bi poskušal iskati nekoga, ki živi tako, kot je bilo takrat, ko smo govorili, da Rusi živijo za železno zaveso. Da se mu zdi, da se dolgo ne bova srečala, mi je pisal.

Velodrom v Kijevu med obnovitvijo leta 2016. FOTO: Velodrome Kijev FB

Poskušal sem ga razvedriti, poslal sem mu nekaj posnetkov teka v Ratečah, klepetala sva o tem, kako me bo nekoč naučil bolje teči na smučeh, saj je bil dober tekmovalec, poslal sem mu fotografijo trenažerja, na katerem se poskušam malo vrniti v formo, sliko sem pospremil z besedilom, da je taka mučilna naprava najboljše zdravilo za depro, ki človeka prime, ko vidi, da je šla evropska civilizacija na dopust, dva od treh največjih carinikov na planetu pa ji ne dovolita vrnitve domov.

»Pravkar sem v Moskvi na smučeh odtekel 20 kilometrov,« mi je odgovoril. Videti je, da so zdravila za depro povsod podobna. Gibanje po športno in urejanje misli v znoju. Njegovo zadnje sporočilo je bilo, da je sicer v redu, vendar pa, da vremenska napoved ni najboljša, če sem ga seveda pravilno razumel.

Spomnil sem se najine skupne vožnje na svetovnem sindikalnem prvenstvu v Italiji, ko sva obupano poskušala slediti skupini na hrib na Tavullijo; to je mestece, kjer se je rodil najslavnejši motociklist vseh časov Valentino Rossi.

Zaostajala sva. Hrib je bil prehud. Rekel sem mu, naj nekaj skupaj zapojeva, in izkazalo se je, da je edina melodija, ki jo oba poznava, Internacionala. No, jaz bolj za silo, a nekaj indoktrinacije mi je le ostalo. In sva prepevala in ljudje, ki so stali na vrtu bifeja v rojstni hiši velikega Valentina, so bili verjetno prepričani, da ali se nama je zmešalo ali pa da sva naivna komunista. Prvo je bilo sicer veliko verjetnejše kot drugo, vsaj zame, in bilo je nepozabno.

Naslednjič sva se dobila v Ankaranu, kjer je imel srečanje nordijskih smučarjev, tja sem mu pripeljal čudovito testno kolo in sva šla do Trsta in malo po onih holmih in gor v druge hribčke nad Dekani in še gor proti Svetemu Antonu.

Tisto je bila najina zadnja skupna kolesarska vožnja, potem sem na prvenstvih navijal zanj, klical me je »tavarišč Kalašnikov«, in obema se je to zdelo zelo smešno, saj sem mu povedal, da me moje ime, šaljivo prevedeno v ruščino, spominja na eno najgrših obdobij življenja in zanimivo sodelovanje s slovenskimi trgovci z novci in orožjem, ki mi je predrugačilo usodo. Odkar se je začela vojna v Ukrajini, je ostal samo tavarišč, tistega Kalašnikova pa je nadomestilo moje osebno ime.

Vsak dan pogledam, ali je v mojem nabiralniku kakšno elektronsko sporočilo iz Kijeva in ali se je prijatelju iz Moskve po obvozih uspelo prebiti do mojega telefona.

Čakam na pisma, ki jih je vedno manj.

Obnovljen velodrom v Kijevu leta2018, velja za najbolj kul velodrom v Evropi. naj tak tudi ostane. FOTO: Velodrome Kijev FB

Ne vem, kdaj se bomo vsi trije spet srečali na dirki v želji, da bi stare kosti spravili v zanje preveliko hitrost. Če se bomo ... Seveda se bomo. Morda je res, da se ljudje nikoli ne spremenimo, da sčasoma le postanemo tisto, kar v resnici smo. Če je tako, se bomo mi trije nekoč spet peljali skupaj. Slovenija je in bo ostala oaza miru. Tega ne velja zamenjevati s tem, da bo oaza obilja; upam, da znamo ločiti med tistim, kar so naše želje po imeti, in onim, kar so po biti.

Naša domovina je morda ena čudna nabita država, a je vseeno naša, slednjo skušajmo izboljšati, da bomo lahko v gibanju spoznali čim več njenih koščkov.

Zdaj, ko vemo, kako krhka stvar je mir, se bo verjetno treba začeti spraševati, kaj v resnici pomeni svoboda. Zame marsikaj – zagotovo pa ne, da nekateri ljudje ne smejo več tekmovati samo zato, ker so se po božji volji rodili na napačnem kraju. Šport naj povezuje narode in naj ne kaznuje fanatikov.

Da ni tako?

No, potem tudi športna rekreacija ni dobra za naše zdravje, a ne? Če bi bilo tako, kot smo si želeli, in bi uvodnik v marčno številko napisal ukrajinski kolega iz Kijeva, bi bil odgovor morda bolj preprost.