Parenzana je najlepša kolesarska pot daleč naokoli

Po navadi preden se podam na kolesarjenje, kjer še nisem kolesaril, naštudiram traso, ceste, pokrajino, do podrobnosti. Tokrat sem si s spleta snel samo GPX sled, ker označbami v Sloveniji že dolgo ne zaupam več. 

Na Franjo s specialko, ne pa gorcem

Na tem mestu bi mogoče apliciral na nekoga, ki je odgovoren za postavljanje kolesarskih smerokazov. Če ne veš v katero smer kaže smerokaz in koliko je do cilja ali naslednje postaje, potem si izgubljen brez zemljevida. Vem, v vsakem primeru moraš imeti v žepu papirnati zemljevid, ker razne elektronske sledi, lahko izgubijo signal, recimo, ali pa enostavno nehajo delati.

O Parenzani sem slišal že milijon pohval in tudi vse ostalo, zato sem se je lotil zgolj s sledjo, ki sem si jo vnesel v garminčka na balanci. Tale opis ne bo turistično usmerjen, ker taki so vsi, ampak bolj kolesarsko, oziroma izrecno za gravlerje, pardon makadamkarje.

Startal sem v Miljah, Muggi pred Trstom, če prideš s koprske strani, ali za Trstom, če prideš iz Trsta. Milje, najlepša vas, ki je bila včasih slovenska, pardon jugoslovanska in zdaj ni več ne slovenska, kaj šele jugoslovanska.

In če nimaš sledi GPX, ni šans, da najdeš Parenzano. Ne rečem, srečaš tu in tam označbo, na kateri piše Parenzana, ampak, če bi jim sledil, moraš biti Sherlock Holmes na kolesu. Ni pogojev, da najdeš pravo pot. Torej Muggia je najlepša vas na vsej 123 kilometrov dolgi poti Parenzane. Res je krasna, ampak vmes je še toliko lepot, da kolesarju zastane dih, tudi pri dvesto pulza. 

Nikamor brez GPX-a

Začetek Parenzane je ob izlitju Osapske reke v Tržaški zaliv, na Stradi della Saline. Sicer to štartno mesto ni na originalni začetni postaji. Želežniška proga se je pričela na tržaški postaji Sv. Andreja (Campo Marzio, kjer je danes tržaški železniški muzej), kmalu zatem se je pri Škednju (Trst) odcepila od trase Bohinjske proge, stekla skozi Milje in v Škofijah vstopila na današnji slovenski del Istre. Današnja kolesarska pot Parenzana, pa se začne v Miljah.

Parenzana Milje, Muggia. FOTO: Blaž Samec

In brez navigacije kolesar takoj zaide, saj ni nobene označbe, ki bi logično vodila. Asfaltna cesta pelje čez mejni prehod, ki ga ni, čez klanec po katerem je tudi vlak zmogel, vse do Škofij in naprej proti Kopru. Zašel bi, če me ne bi vsega zbeganega opazil starejši kolesar na električni specialki, ki mi je namignil naj mu sledim. Vedel je, kaj iščem. Vedel je, da iščem pot in ne cilj. Vedel je, da sem smotan gravler, ki ne ve kam se podaja in bi brez elektronike ne našel niti glavne železniške postaje v Kopru.

Sledil sem mu, dokler sem lahko, na klancu sem zaostal, ker nisem imel električne specialke, on pa jo je imel. Počakal me zmagoslavno na vrhu Škofij in odšel po neki drugi cesti. Ostal sem sam s turisti na Parenzani. Res. Do Kopra ne najdeš poti, če nimaš elektronske sledi. V Kopru se nisem ustavljal, bil sem srečen, da grem v pravo smer. Nisem vedel, da ima Izola predor za kolesarje, vedel sem, da ga ima Portorož. Kakšna kolesarska pot je od Milj do Portoroža. Asfaltna in čudovita. Mešanice urbanega in osamljenega kolesarjenja. Nikjer avtomobila, povsod kolesarji in Istra v svojem zalednem, zahrbtnem razgledu. 

Parenzana. FOTO: Miroslav Cvjetičanin 

Mejni prehod Sečovlje

Čez mejni prehod v Sečovljah greš in čez reko Dragonjo takoj desno na ozko betonirano cesto, ki se kmalu spremeni v makadamsko rajsko pot čez raj, kolesarski raj. 

Spet klanec, ampak tisti, ki ne ubije volje, ampak privleče pogum na obraz in v mišice. Vlak ni mogel čez strme klance, kajne, zato so vsi klanci na Parenzani okoli dva do tri odstotni. Eni so dolgi, ampak če tisti dan ne bi bilo krepko čez trideset po Celziju, ne bi opazil, da se dviga. Pravi gravler, med katere se tudi sam štejem, ne gre na pot zato, da bi užival v lepotah pokrajine in vsega turizma, ki to pokrajino spremlja in dopolnjuje, ampak zgolj zaradi makadamskih cest, poti, stezic.

Po Parenzani sem letel na vso moč. Trideset na uro sem šibal z 38 milimetrov širokima gumama in si predstavljal, če bi bili široki 42, kako bi šele potem letelo. Tako se mi makadamkarji zamotimo med vožnjo in ne s tem, kako lepe oljke srečuješ na poti in koliko vinogradov imajo Hrvati in kako lepe vasi so nekje same, ki jih nikoli ne obiščeš, ker greš na morje pač po avtocesti, tako kot vsak normalen človek. Da, za popoln užitek priporočam gume širše od 40 milimetrov. Ne priporočam gorskega kolesa, ker je trasa za tako kolo dolgočasna. Parenzana je makadamkarska avtocesta, ki ji ni para daleč naokoli. 

Parenzana kmalu po mejnem prehodu v Sečovljah. FOTO: Miroslav Cvjetičanin 

Porečanka je najlepša makadamkarica daleč naokoli

Skušam uživati na cesti o kateri sem že slišal neštetokrat in malce nerodno mi postane, ko si priznam, da sem je do zdaj prekolesaril le na treh koščkih. Tokrat bo šla cela v spomin. Ko prikolesariš do Buj, se vprašaš, kam zdaj, vlak ni mogel čez, Buje so na vrhu hriba. Proga elagantno zavije poroti Grožnjanu, ki je tudi najvišja točka Parenzane. O Grožnjanu izgubljati besed ne gre. S specialko ga redno obiskujem, tudi z avto tokrat sem prvič prišel čez tunel po makadamu in se strašno veselil trenutka, ko sem se odločil, da se končno podam na tole pot.

In potem sledi spuščanje proti Oprtalju. Nekje pod vasjo Završje, Oprtalj le fotografiraš, potem se spustiš v svetovno prestolnico tartufov, v Livade. Smer Motovun. Okoli Motovuna, ker vlak ne more čez tako strme klance, kajne? Da. Naokoli do vrha Vižinade. Je to najlepši del Parenzane? Težko je reči, vendar, ko prideš na Vižinado je, kot bi prišel v recepcijo toplic. Veš, da se boš spočil. Vižinada, kolesarsko stičišče iz katerega se gre po celi Istri. Vižinada je čarobni kraj, ki ga ne opaziš iz avta. Sploh ne opaziš, ker imaš občutek, da se tukaj svet konča ali pa začne pot do hotela ob morju. Turisti smo res čudna sorta zapravljivcev prostega časa.

Parenzana. FOTO: Blaž Samec

Iz Vižinade prek vinogradov do Poreča

Spuščanje do Poreča je za nas, ki mučimo makadamkarje do zadnje prestave. Kolikokrat sem tam žulil asfaltne ceste, ne vedoč, da tik za asfaltom pelje makadam z veliko začetnico. Po slabih 130-kilometrih prideš v Poreč. To je grevlanje, po katerem prideš v cilj spočit. Da, spočit, utrujenost se ne zalepi pod čelado. Spočit, ker si sledil poti in nisi mislil na cilj. Če bi sledil cilju, bi po Zaplotnikovo, prišel v Poreč prazen, lačen pice in žejen piva, tako pa prideš napolnjen s praznino, kjer je prej bila energija, ki se je zdaj pretvorila v zadovoljstvo. Ne morem se spomnit,i kdaj sem nazadnje tako užival na kolesu ... 

Parenzana. FOTO: Blaž Samec

Parenzana. FOTO: Blaž Samec

Pot nazaj? Najbolje, da vas nekdo odloži v Miljah in vas pride iskat v Poreč. Po 130 kilometrih makadamkanja je bolje v Poreču nekaj spiti in pojesti, ter počakati na prevoz. Jaz ga nisem imel. Pot po najbližji cesti iz Poreča do Milj je dolga 80 kilometrov, če se pri Bujah spet pridružiš Parenzani ... Torej 210 kilometrčkov ni preveč za celodnevni izlet, ampak potem se mi zdi, da Parenzana izgubi svoj prvotni čar, ki se ti je pričaral s prihodom v Poreč.

Tehnične karakteristike bivše želežniške proge Paranzana

dolžina: 123 km

razdalja med tračnicami: 760 mm

skupno število postaj in postajališč: 35

najnižja točka: 2 m nadmorske višine

najvišja točka: 293 m nadmorske višine

število krivin: 604

najmanjši krivinski polmer: 60 m

največji naklon: 28 ‰

predorov: 8, skupna dolžina 1530 m

mostov: 11

viaduktov: 6

povprečna hitrost: 25 km/h

najvišja hitrost: 31 km/h

Parenzana. FOTO: Drago Medved

Parenzana. FOTO: Blaž Samec

Taka podlaga je od Sečovelj do Poreča. FOTO: Miroslav Cvjetičanin 

Kolesarka na Parenzani. FOTO: Miroslav Cvjetičanin