Oprimki okoli Badamija

Letošnje leto je prineslo veliko sprememb. V Indijo se je začasno preselil sin in kmalu po njegovem prihodu se je svet zaradi koronakrize postavil na glavo. Klasično raziskovanje tuje države v prostem času je postalo nemogoče in na voljo je bila le bližnja okolica. Sin mi je opisal, kako je sčasoma začel gledati stvari vedno bolj skozi oči domačina, in ne le zahodnjaka. Tudi zaradi športa, ki je v Evropi že dolga leta izredno priljubljen, na indijsko podcelino pa si šele utira pot.



Bangalore, glavno mesto Karnatake z 12 milijoni ljudi, je znano kot IT-mesto in leži na jugozahodnem delu Indije. Ima kar nekaj zunanjih plezališč, vendar pa vsa ponujajo plezanje po rahlo položnih ploščah granita, kjer rok skoraj ne potrebuješ. Takega stila plezanja imaš po nekajmesečnem življenju v Bangaloreju kmalu dovolj, saj si s slovenskih plezališč navajen plezanja previsnih sten, in začneš iskati alternativo.

Če v spletni iskalnik vtipkamo »climbing India«, med slikami hitro zagledamo najtežjo smer v Indiji, Ganesha z oceno 8b+. Poimenovana je po hindujskem bogu novih začetkov, uspeha in modrosti. Ganeš je hindujski bog, upodobljen v obliki človeka s slonjo glavo. Plezališče, v katerem je smer, ponuja previsne stene in odločitev je padla, da Badami, mesto približno 500 kilometrov severno od Bangaloreja, obiščem.
 

Bogovi, bogovi povsod okoli nas

Mesto Badami pa ni znano le po edinstveni kamnini, dobri plezariji in čudovitih razgledih, ima tudi bogato preteklost. Nekoč je bilo glavno mesto velikega kraljestva Čalukja (od leta 540 do 757), ki je obstajalo med 6. in 12. stoletjem. Leži tik ob umetnem jezeru Agasthja in je obdano s klifi iz rdečega peščenjaka.



Ogledal sem si glavno znamenitost Badamija, štiri jamske templje, ki so vklesani v skalo. Prvi je hkrati najstarejši. V njem je več kot 80 različnih oblik boga Šive. Tempelj ima stebrasto dvorano in v zadnjem delu kvadratno svetišče. Drugi in tretji tempelj sta posvečena bogu Višnuju. Drugi je znan po stropnih rezbarijah, tretji pa po velikem kipu boga Višnuja. Četrti tempelj je posvečen ustanovitelju džainizma, lordu Mahaviri, ki je upodobljen v sedečem položaju. Ocenjujejo, da je bil ta tempelj zgrajen skoraj stoletje po prejšnjih treh. V njem je zanimiva rezbarija Tirthankara Paršavnatha s kačo pri nogah.

Nedaleč od jamskih templjev najdemo mošejo iz 18. stoletja in tempelj Jelama iz 11. stoletja z zanimivo večnadstropno obliko. Na idiličnem kraju na drugi strani jezera je tempelj Bhutanatha iz 5. stoletja. Pravzaprav gre za kompleks struktur in svetišč z dvema glavnima templjema. V notranjosti mesta najdemo še tempelj Džambulinga, ki je posvečen Brahmi, Višnuju in Šivi.
Na vrhu klifov, ravno nasproti znamenitih jamskih templjev, je utrdba, še ena znamenitost mesta, v kateri so številne dragocene rezbarije in skulpture iz leta 543. Utrdba na vrhu hriba ima veliko kaščo in podzemno komoro.



Tu je eden najstarejših templjev v regiji, ki je posvečen Šivi. Na poti do vrha je veliko razglednih točk, kjer se lahko ustavite in užijete lepoto kraja.
Danes ima Badami še vedno velik verski in družbeni pomen. Največ ljudi ga obišče med tempeljskimi festivali, za še večjo prepoznavnost pa poskrbijo s snemanjem bollywoodskih filmov.
 

Zgodovina krvi

Po plezanju in ogledu prečudovitega mesta se je nujno zapeljati še do drugega plezalno zanimivega in starega mesta v bližini (140 kilometrov od Badamija). Hampi, glavno mesto nekdanje Vidžanajagarske dinastije (1336–1565), obdajajo zanimivi granitnimi balvani, templji in zajezena reka Tungabhadra, ki se jo da prečkati na okroglih čolnih. Mesto je bilo pomembno trgovsko središče za trgovanje z lokalnimi začimbami in bombažem. Najbolj znan prebivalec je bil kralj Krišnadeva Raja (1510–1529). Med njegovim vladanjem je kraljestvo doživelo vrhunec in nadziralo skoraj ves jug Indije. Na vrhuncu moči naj bi v njem živelo od 200.000 do 500.000 prebivalcev. Leta 1565 so mesto povečini uničile in izropale muslimanske sile.

Zahodnjak je le bežno seznanjen z indijsko zgodovino zadnjega tisočletja. Kot nekakšne puščavske kobilice so muslimani pred tisočletjem z ognjem in mečem vdrli iz Hindukuša (Gorovje morilcev Hindujcev) na indijsko podcelino. Številno indijsko prebivalstvo so lahko premagali le z nam nepredstavljivo surovostjo in z njo indijskemu prebivalstvu z železno pestjo vladali do 18. stoletja, ko je Indija postala britanska kolonija. Večina zamer med muslimanskim in hindujskim prebivalstvom izhaja iz tistega časa in nasprotja so kako živa še danes.



Manj znano pa je, da južne Indije muslimanom nikdar ni uspelo zavzeti in tu se je hindujska civilizacija ohranila v prvotni obliki. Tudi s številnimi templji, od katerih so mnogi postavljeni v nedostopnih soteskah in prepadnih stenah. Tu pa se prostemu plezalcu pokaže komajda verjetna priložnost kombiniranja prostega plezanja in obiska najpomembnejših kulturnih spomenikov podceline.

Največja znamenitost v mestu je tempelj Virupakša, posvečen boginji Pampi in bogu Šivi, ki se je leta 1986 z drugimi templji in spomeniki uvrstil na Unescov seznam svetovne dediščine. Pred vhodom so 750 metrov dolge ruševine stare kamnite tržnice, vhod v tempelj pa krasi 53 metrov visok gopuram. V bližini se splača pogledati še svetišče Chariot pred templjem Vitala, veliko in kraljičino kopel in kamniti hlev za slone z 11 sobanami.
 

Drugačna skala

Plezanje v takšnih razmerah je v celoti drugačno, kot ga poznamo v Evropi. Stene so po večini iz granita, ki je posledica starih kamnin Dekanske planote, tu pa tam pa se najde kakšna iz peščenjaka. Nikjer ni nobenega apnenca. Granitne stene so od daleč videti zelo kompaktne, a ko jih enkrat pogledaš od blizu, vidiš, da je nad kompaktno plastjo še plast, ki počasi razpada in le čaka, da zgrmi v dolino.

Doma smo navajeni, da se odpravimo plezat le ob ugodni vremenski napovedi. V Indiji pa je vse drugače. Treba je izkoristiti vsak prost dan, pri tem pa vzeti v zakup, da lahko monsunsko obdobje vsak trenutek prinese padavine in povzroči mokre stene, kar je še posebej neugodno, če si sredi večraztežajne smeri.



Za povrh imaš vsepovsod družbo opic, zato je na svoje stvari treba ves čas paziti, saj lahko ostaneš brez malice ali kar nahrbtnika. Nekaj, česar pri nas pač ne srečaš. Za povrh se s potrpežljivostjo lahko dobi tudi indijska plezalska družba. Svet je kar naenkrat majhen in prostoplezalske odprave po južni Indiji postanejo družabni dogodek prebivalcev vsega sveta. Domačini gledajo te plezalne podvige le od daleč in s precej nejevere. Vendar pa ima Indija 1,4 milijarde prebivalcev. Pri toliko ljudeh sčasoma prideš v stik tudi z Indijci, ki spoznavajo nenavadno lepoto prostega plezanja.
Škoda bi bilo kaj takega zamuditi.

Torej plezalke na noge, plezalni pas na telo ter čelado na glavo. Roke porinem v bel magnezijev prah za pasom. Soplezalec mi zaželi srečo in že se spravim na plezanje v prvinske stene na drugem koncu sveta.

*** 
Janez Mihovec, avanturist, Poletov bralec