Od strahu do zaupanja in sreče

Niti v sanjah si nisem mislila, da se bom letos udeležila kateregakoli dogodka na Franji. Razmere za šport jeseni in pozimi niso bile prav nič prijazne. Hkrati pa sem ostala tudi brez svojega pomembnega motivatorja prav za cestno kolesarstvo, tako da je bila še pred kratkim vsaka vožnja zame poseben projekt. A volja, vera v pomembnost gibanja in spodbuda najbližjih so me prepričale, da sem kljub drugačnim razmeram v zadnjih mesecih odpeljala Franjo. Veliko Franjo.

Življenje se včasih postavi na glavo in edino, kar lahko naredimo, je, da to sprejmemo. Na veliko Franjo sem tako šla sama. Priznam: kolesarjev na Franji se vedno malo bojim; vsako leto slišimo kar nekaj zgodb o nesrečah. In v tistih dneh pred startom je Franja zame le to. Zato se navadno pripravim že vnaprej. Na startu sem se po vnaprejšnjem dogovoru pridružila večji skupini kolesarjev Grmade. Misel na vožnjo v skupini vsaj malo znanih ljudi me je zelo pomirila.
Iz ljubljanskega BTC sem se tako odpeljala v znani in dobri družbi. A žal se je kmalu izkazalo, da je družba – predobra.
 

Družba boljših naredi boljše tudi nas

Že takoj v Ljubljani je letelo, hitrost je bila do Vrhnike povprečno 42 kilometrov na uro. Vedela sem, da moram sama poskrbeti, da skupine ne izgubim. Garala sem kot žival in uspevalo mi je, a misel na to, da bo tako najmanj 160 km, me je hromila. Vrtela sem pedala, hitro in močno. Saj znaš, saj znaš, sem si prigovarjala. Vse bi naredila za skupino. V resnici še več kot vse. A ni bilo dovolj. Pod vrhniškim klancem sem zaostala. Čeprav ponavadi stisnem v klanec navzgor, tokrat ni šlo.

V klanec ponavadi tako ali tako velja pravilo, da gre vsak po svojih zmožnostih, a na običajnih kolesarskih rundah se med seboj počakamo. Tokrat pa je bila dirka in jasno mi je bilo, da sem ostala sama. Že nekje na dvajsetem kilometru sem izgubila edino stvar na dirki, ki me je opogumljala. In kaj zdaj?

Verjemi vase in zaupaj drugim

Kljub strahu, predvsem pa za svoje dobro, sem se morala prepustiti povsem neznanim sotekmovalcem. Roko na srce, Franja se je takrat v resnici zame začela. A nisem bila dolgo sama. Proti Logatcu me je dohitel eden od kolesarjev in mi pomagal. Vozil je pred mano, samo zato, da bom hitrejša. Morda se je zaradi mene tudi on bolj trudil, ne vem, a že kmalu sva skupaj ujela druge kolesarje. Izoblikovala se je homogena skupina kakih desetih kolesarjev, ki smo si med seboj pomagali, se menjavali in bili ravno prav hitri.

Prvič na dirki sem dobila občutek, da ni prehitro in da bom zmogla. In po začetnem strahu sem začela tudi uživati.
A velika Franja ni brez razloga velika, dolga je skoraj 156 kilometrov. Vedela sem, da nas čaka še marsikaj. Zame je bil pomemben že spust z Godoviča proti Idriji. Ker sem pri spustih navadno počasnejša, sem že navajena, da na dirki izgubim skupino. Čeprav se ne predam vnaprej. Tako sem se tudi tokrat trudila in – uspelo mi je. Ostala sem z istimi kolesarji, predvsem pa zadovoljna sama s sabo.

Če ti želijo pomagati, pomoč sprejmi

Tako smo vsi skupaj pripeljali mimo Idrije in Cerknega do glavnega vzpona na dirki. V Kladje se je seveda vsakdo odpeljal, kot se je lahko, verjamem pa, da smo bili drug drugemu spodbuda. V prelepi naravi in v čisti tišini smo bili na istem mestu z istim ciljem. Slišalo se je le pridušeno rožljanje verig, ki je le še potrdilo našo povezanost in tiho sodelovanje.

Ni bilo lahko, sonce je že pripekalo in tudi noge niso bile več čisto sveže. A prav takrat je mimo nas peljalo največ avtomobilov organizatorja in vozniki ali sopotniki so nas spodbujali skozi odprta okna. Gospa v avtomobilu, kot da bi videla mojo nesposobnost manevriranja na kolesu, mi je takoj rekla: »Vam napolnim bidon, bo lažje?« Uspelo mi ga ji je predati in potem polnega tudi prevzeti. Zaradi tega se na celotni dirki sploh nisem ustavila.

Poleg organizatorjev so nam bili v veliko pomoč tudi navijači. Kolesarji smo bili ob celotni trasi deležni navijanja in spodbude, kakršne sama ne pomnim. Toliko zastav lahko vidimo le še ob televizijskih prenosih velikih kolesarskih dirk in navijanju za svoje junake, a ne prav dosti manj tega odličnega razpoloženja so Slovenci danes pripravili tudi za nas, rekreativce.

Če ne zmoreš, je včasih bolje, da si sam

Na vrhu Kladja sem videla veliko kolesarjev, ki so se ustavili. A sama se prav zaradi svojih slabih spustov nisem upala. Tako sem vožnjo takoj nadaljevala in se spustila proti Trebiji. Ta del je bil zame še najlažji, ker sem bila res odvisna le od sebe in ker zaradi mene nihče ni vozil počasneje. Nekaj zoprnih ovinkov, zožena ter tu in tam tudi slaba cesta je bila prijetnejša, če sem bila sama.
A kaj, ko sem ostala sama tudi na ravnini.

Od Trebije je to pomenilo še 50 kilometrov do cilja. Noge so me že precej bolele in tudi veter v prsi je bil pričakovano močen. Bom zmogla? Končni čas zame ni bil tako pomemben kot dejstvo, da pridem do cilja, si pa ne bi izbrala ravno najtežje možnosti?! A tako je kazalo, nikogar ni bilo v bližini. Navijači ob progi so bili nad mano sicer navdušeni in so me prav vsi spodbujali: »Dajmo, punca!« A kljub njihovi prisrčnosti sem vedela, da to ne bo dovolj.
Prav v tistem trenutku je mimo mene pribrzela »moja« skupina kolesarjev in najmanj trije so me glasno povabili zraven. Takoj sem se pridružila in si v resnici oddahnila. Kar nekajkrat sem šla tudi »na firngo«, tako sem bila vesela. Dokler mi nekdo ni rekel, naj si vendarle malo odpočijem.
 

Kolesarji sodelujemo in si pomagamo

Table preostalih kilometrov do cilja, ki so bile ob progi, so postajale vse prijaznejše. Še 40 kilometrov, 35 kilometrov, 30 kilometrov ... Skupina je delovala kot dobro natrenirana in zelo homogena. Kot da bi že od nekdaj vozili skupaj.
In kar je bilo najpomembneje, v zadnjih kilometrih se nismo gnali čez svoje zmožnosti. Malo čez 30 kilometrov na uro je bilo za naše počutje ravno dovolj. Konservativno, je rekel eden od kolesarjev v cilju. A prav ta konservativnost se je meni na tako dolgi progi obrestovala.

Zame je bila to najlepša Franja do zdaj. Napisala je povsem svojo zgodbo. Od strahu in drugačnih pričakovanj me je povsem na novo popeljala med kolesarje. V zaupanje in sodelovanje z njimi.
In prav Franja mi je spet utrdila ljubezen do tega športa: prelep je, da bi nas od njega karkoli odvrnilo.