Očala, nepogrešljiv kos kolesarske opreme

V izdihljajih nekdanje skupne države sodniki na kolesarskih dirkah niso dovolili startati tekmovalcu, ki je nosil sončna očala. S korekcijskimi si lahko vozil, s sončnimi pa ne. Ta strašni zakon je veljal kakšne tri leta oziroma do vojne.



V novi državi smo prišli k pameti in zdaj ni kolesarja, ki ne bi imel najmanj dvojih kolesarskih očal v redni uporabi. Če se sprašujete, zakaj so bila včasih prepovedana, moram napisati nekaj, kar se bo prebralo kot smešno. Prepovedana so bila, ker kolesar s sončnimi očali na nosu naj ne bi nič videl oziroma bi bil njegov vid močno oslabljen.

Ne samo zaradi temnega stekla, ampak tudi zaradi okvirja. In če si hotel dokazovati, da se skoznje krasno vidi, so imeli še en ugovor v rokavu, da bodo zagotovo motile takrat, ko bo predrt jez pod čelado sredi čela in bo reka potu čez obrvi poplavila najprej oči in prek ličnic z nosom na sredini dokončno pri dirkanju zmotila dirkača, ker zaradi očal ne bo mogel nemoteno brisati potu.

Do nekje so imeli prav. Tekmovalci so takrat nosili sončna očala zgolj zato, ker jih je nosil imenitni Američan Greg Lemond. Ta očala so bila športna in ne običajna, kot so jih nosili nekateri kolesarji pred njim. Športna je pomenilo, da so bila lahka, s plastičnimi okvirjem, plastično šipco in so se dobro oprijela nosu in glave. Torej kakorkoli si mahal z glavo, so očala obstala na nosu, kar je za športnika najpomembnejše.

Grozovito je bilo pomisliti, kaj se bo zgodilo z očali ob padcu. Sodniki so bili enotni, da se bo vsak padec končal z očali, zapičenimi v najmanj enem očesu. Ko je zakon odneslo, je bilo nujno očala natakniti za ušesa tako, da so paščki čelade pod ročicama očal. Torej, ne pozabite tega, to velja še zdaj. Ni uzakonjeno, ampak je napisano pravilo, kajti pomembno je, da ob morebitnem padcu očala najprej odfrčijo z nosa in potem šele kolesar s kolesa!


 

Nekaj morda manj znane, a zanimive in poučne zgodovine

Kolesarska in z njimi tudi športna očala so stara skoraj štrideset let. Seveda so obstajala že prej, vendar ne tako kot danes. Kolesarji so v pradavnini očala uporabljali predvsem zaradi zaščite pred makadamskim prahom in nikoli pred sončnimi žarki, dokler se ni pojavil Fausto Coppi, ki je postal vozeča reklama za »persolke«. Vendar so to bila očala, ki si jih lahko nosil tudi ob suknjiču ali na plaži, to pomeni, da niso bila izrazito športna. Leta 1984 se je Greg Lemond pojavil na dirki z očali podjetja, ki je svojo pot začel z izdelovanjem delov za motorje in kolesa.



Greg je tako zašmekal s tistimi očali, da je šele čez dve leti dobil posnemovalce. Nekateri kolesarji so zapopadli športna očala takoj, ko se je začela serijska proizvodnja, vendar so jih nosili samo na treningih. Na dirkah jih niso upali, ker so mislili, da je to sila nevarno početje. Smešno, kajne? In če me spomin ne vara, so vsi kolesarji, ki so sončna očala začeli nositi sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, to počeli zgolj zaradi šminkiranja. Takrat je bilo smešno, ko ti je nekdo dejal, da so koristna zaradi zaščite pred soncem, vetrom in mušicami.
 

Zakaj so očala res koristna?

Čeprav smo s kolesarskimi sončnimi očali na nosu videti imenitni, ima ta okrasek tudi nekaj koristnih funkcij. Pravzaprav je težko pisati o spornih ali kolesarskih, sončnih, očalih, ker smo si enotnega mnenja, da gre bolj za izdelek, ki nas ščiti. Torej bi bil mogoče bolj posrečen izraz, da gre za zaščitna očala. Pri vožnji nas lahko motijo močni sončni žarki, zato si nataknemo očala. Da bi se nam ne solzile oči, kar izredno moti vožnjo, si nataknemo očala. Da nam ne bi prileteli stereo mušici v obe očesi, kar lahko povzroči padec, si nataknemo očala. Ne vidim oziroma ne spomnim se četrtega razloga. Verjetno ga sploh ni.



Kolesarska očala se tesno prilegajo obrazu, zato niso moteča, oči ščitijo pred vetrom in s tem preprečuje izsuševanje oči kakor tudi pred mrčesom, prav tako očala nimajo močnih stranskih robov, kar povečuje vidno polje. Uporabniki takšnih očal povečajo prometno varnost in s tem prispevajo k zmanjšanju prometnih nezgod. In pika. Taka je današnja definicija kolesarskih očal. Ni daleč od resnice. Vendar: bolj ko izberemo za nas neustrezna očala, dlje smo od napisane resnice. Če sem spet zoprn, kar po naravi po svoje sem, lahko napišem, da 90 odstotkov rekreativnih kolesarjev nima ustreznih očal. To pomeni, da so potencialno nevarni v prometu.

 

Znam kupiti očala?

Kolesarska očala se kupujejo s kolesarsko čelado na glavi! Pravzaprav je najbolje, da jih kupujete s čelado na glavi in kolesom. Oboje, čelado in očala imejte na glavi, usedite se na kolo, primite se spodaj za ovinek balance, glejte naprej na cesto, in če vidite zgornji rob, zgornji del okvirja očal, potem ta očala niso za vas! Pomislite, kako dobro boste videli ta isti rob, ko bo vaš nos prepoten, zato si dobro oglejte kakovost nosnic očal.

Staviti si upam, da večina, ki nosi očala na kolesu, v taki drži vidi zgolj okvir očal in malo manj cesto. Čelada ne sme motiti očal in očala ne čelade, vse je v naše dobro. Zato pa so proizvajalci čelad kmalu ugotovili, da je vse to res in so za svoj proizvod B začeli proizvajati ravno kolesarska očala. Zdaj vsak boljši proizvajalec čelad ponuja tudi svoja očala, ki najboljše ustrezajo k določenim modelom čelad.



Gre za funkcionalno združljivost oziroma skladnost, vse za to, da nas pri kolesarjenju ne moti niti čelada niti očala. Nekateri modeli čelad so preprosto preveliki za nas. Spet drugi ne gredo lepo za ušesa, ker je premalo prostora med našimi uhlji in čelado. Včasih so se prodajala očala z večbarvnimi steklci.

Zdaj je to redko, na žalost, ker so izumili fotokromatska stekla, ki sama potemnijo, ko je izredno svetlo in ko zapeljemo v senco, se hitro razjasnijo. Čudo tehnike, a zares dobro deluje zgolj pri najdražjih modelih. Ko si boste kupovali očala za kolesarjenje, boditi pozorni, ali vam dobro pristajajo na nos. Če hočete, da vam ne zdrsnejo tudi, ko boste najbolj prepoteni, morate izbrati model z dobrim nosnikom, to je tista gumica na sredini očal. Priporočljivo oziroma nujno je, da se ročici (nosilca) dobro prilegata glavi in vas nikakor ne stiskata. Spet je tako, kot je s čelado in čevlji, ne smete čutiti, da jih imate na glavi.

Sam na kolesu redko uporabljam športna, sončna ali zaščitna očala. Uporabljam jih pozimi ali spomladi, ker ne maram, da mi mrzel zrak solzi oči. Uporabljam jih tudi ob poletnih večerih, kadar se vračam s kolesarjenja, da se zaščitim pred nadležnimi mušicami. Sonce me ne moti, in ker sodim med panoramske kolesarje, svet s kolesa rad gledam v njegovih naravnih barvah.

Seveda nimam nič proti njim, mogoče le nisem še našel pravih. In morda sem bil prav zato tako razumevajoč do tistih sodnikov v nekdanji kolesarski Jugoslaviji.