O športnih poškodbah

Kaj je športna poškodba? V ožjem pomenu besede pomislimo na tiste, ko se »poškodujemo«. Polomimo. Natrgamo mišico. Ko nam poči meniskus. Ko si zvijemo gleženj.

Lahko te težave preprečimo? Ko razmišljamo o ozadju tega »ožjega pomena«, se namreč začnejo odstirati tudi drugi pogledi na preventivo poškodb.

 

Poškodba

Poškodbo najprej določimo. O športnih poškodbah v ožjem pomenu torej govorimo takrat, ko razpravljamo o težavah z lokomotornim sistemom. Torej težave s sklepi, mišicami, njihovimi povezavami (tetivami) in tako naprej. Ko se poškodujemo, je potrebna ustrezno usmerjena posebna terapija. Ta sega od kirurških, fiziatričnih, fizioterapevstkih metod in naprej. Do podporne terapije, ki pa je veliko več kakor škatlica vitaminov. Poškodovani športnik potrebuje ustrezno količino energije in pravilno razmerje hranil, da se poškodba zaceli. Tu se začne zgodba o prehranski obravnavi poškodovanega športnika. Velikokrat potrebuje športnik tudi psihološko podporo, ker najbolj predani nočejo »biti poškodovani«.

Kaj pa če je športnik pregorel, je to tudi poškodba? Je! Huda! Prizadeto je (skoraj) vse telo. Tudi tu je potreben celosten pristop, a še ni rečeno, da bo športnik sploh prišel k sebi. Ne le počitek ...

Kaj pa če je športnik zbolel? Poškodba imunskega sistema zaradi preveč napora, stresa ali prepogostega obiskovanja javnih gojišč mikrobov (gneče v trgovskih centrih). Tudi tedaj potrebuje ustrezno podporo, ne le hrane, da si bo opomogel. Brez individualne obravnave ne vemo, kaj športnik potrebuje, in dopolnila niso rešitve. Prej kratkotrajni tampon.

 

Preprečevanje poškodb

Nekaterih poškodb, kot so nesreče, ne moremo popolnoma preprečiti. Lahko jo pa včasih bolje odnesemo, če smo splošno v dobri koži. Že pred davnimi leti sem se zamislila ob strokovnem prispevku avstrijskih kolegov. Poročali so, da so poškodbe na smučiščih, torej ko greste na smučarski dopust, bolj pogoste proti koncu smučarskega tedna. Takrat so smučarji že utrujeni, tudi mišice so redko optimalno (s športno prehrano) podprte, kajti v tednu smučanja je treba izkoristiti prav vse. Tako postane dopust pravzaprav hud napor in ne več počitek. Ko utrujen in razmeroma podhranjen »kvader« (stegenska mišica) popusti, glikogenske zaloge ni več (strategija hranjenja ni bila ravno športna), popusti tudi ena glavnih zaščit za koleno. Takšne poškodbe bi se lahko bolj ali manj preprečile.

Preprečevanje vseh vrst poškodb zdravja je povezano tudi s sistemskimi ukrepi. Od »operativnih« do izobraževalnih. Ko srečujem (pre)utrujene športnike, od otrok, rekreativnih do vrhunskih športnikov, se pogosto sprašujem, kaj lahko v okviru našega zdravstvenega sistema naredimo več. Ali v okviru naše države, saj zdravstveni sistem sam sistemskih problemov ne more reševati.


 

Sistemski problem

Preutrujen in kar naprej bolan obetaven mlad športnik, ki vstopa v svet resnega športa, potrebuje pravilno usmerjeno preventivo, ne le možnosti, da mu ob poškodbi kolena po »športni liniji« naredijo magnetnoresonančno sliko kolena. Ali celo ledvene hrbtenice. Prav tako mu samo ortotični pripomočki ne bodo pomagali, če bo njegovo telo v coni relativnega energijskega pomanjkanja in bo zaradi tega biomehanika gibanja »utrujena« in slabša. Ker je mlad športnik tako rekoč državni kapital, pred njim je še vse odraslo športno in državljansko obdobje. Zato potrebuje celostno preventivo.

Celostno preventivo pa seveda potrebujejo vrhunski športniki, tu ni večje debate. Ukvarjanje s športom na vrhunski ravni je za telo mnogokrat huda (pre)obremenitev. Pa ne le za telo, tudi za njegovo duševnost. Še posebno takrat, ko od njega pričakujemo vrhunski dosežek, on pa teka s poškodbami od zdravnika do zdravnika in se vmes v obupu obrne na kakšnega vrača. Te poškodbe »imajo nato še mlade«, najpogosteje v glavi. Iz prej vrhunskega športnika postane skoraj bolnik.

Mislim, da se zgoraj navedenih problemov strokovni profesionalci (Olimpijski komite Slovenije, strokovnjaki s področja zdravstva) dokaj dobro zavedamo in imamo tudi znanje za njihovo reševanje. Na potezi je torej država oziroma njena zakonodaja.


 

Kaj pa preventiva poškodb normalnega rekreativca?

Ti so (smo) verjetno v najslabšem položaju. Mnogi, zdravi in bolni, se trudijo ukvarjati s športno aktivnostjo zaradi zdravja. Ker športna aktivnost zahteva od telesa nekaj več, je za mnoge nujen preventivni pregled. Za marsikaterega kroničnega bolnika je vsebinsko bolj zahteven kakor za vrhunskega športnika. A kdo vam bo plačal ultrazvok srca, zato ker bi radi šli jeseni na Ljubljanski maraton? Kljub temu da redno skrbite za svojo rekreacijo in ste bolj zdravi in zaradi kondicije tudi bolj produktivni. Kar državi koristi. Velikokrat je že problem pri navadnem ali malo razširjenem pregledu krvnih izvidov, ki ga osebni zdravnik zaradi primeža plačevanja zdravstvenih storitev ne more naročiti.

A na drugi strani država nima problema s plačevanjem zdravil za bolezenska stanja, ki bi jih sicer lahko učinkovito obvladovali s primerno telesno aktivnostjo. Veliko bolj prijazno za zdravje in neprimerno ceneje. Zato gre rekreativni športnik v najcenejši laboratorij, njegov krvni izvid pa mu strokovno oceni njegov tekaški trener. Tudi če trenerske šole ni videl od znotraj. Kaj šele medicinske. Kdo odgovarja za posledice teh bizarnih dogodkov, ki zdravju nikakor ne koristijo?

Ker v tej državi živimo mi sami, bi bilo verjetno smiselno, da se nekako dogovorimo. Kaj se splača državi in hkrati koristi posamezniku. Preventivni zdravstveni pregled ob športni aktivnosti nedvomno!

Preberite še zakaj imamo motne presnove

Doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med, je med drugim zdravnica slovenskih olimpijcev.